Blaž Kosovel: Mladi – lažna razredna zavest

A to pomilovanje "mladih" je vsaj cinično: mladi so namreč na slabšem ravno zato, ker želijo njihovi starši ostati večno mladi, namesto da bi odrasli in prepustili mesto svojim otrokom. In ker so želeli ostati večno mladi, se tudi niso veliko ubadali s prihodnostjo in so zato brez slabe vesti prihodnje generacije še zadolžili. Vse v želji ostati večno mladi.

Ne trudimo se dovolj, da bi našli resno službo Vedno znova poslušam: ubogi otroci, nič jim ni dano, nimajo prostora na tem svetu. Služb ni, nimajo možnosti dvigniti glasu. Ena sama žalost. Kot predstavnik generacije 80. lahko le tarnam skupaj z dušebrižniki, ki mi kopljejo grob. Z vsemi, ki kljub tarnanju ničesar ne ukrenejo. Tisti pa, ki ne jočejo, nam pokroviteljsko razlagajo, da se ne trudimo dovolj in da je že čas, da se znajdemo oziroma si najdemo resno službo. Ker nas resne službe čakajo tako, kot so njih. Težava takšnega diskurza je ujetost v pogled večno mladih, obdanih s privilegiji, ki so jim jih priskrbeli njihovi starši.

Ti večno mladi so namreč zase ustvarili svet, kjer ni prostora za mlajše. Baby boom generacija je nedvomno najbolj razvajena generacija v zgodovini. Tako na vzhodu kot na zahodu je bil povojni čas čas obnove in izgradnje lepšega jutri, ki bo predvsem stabilen. Socialna država je bila odgovor na vojno uničenje, ostati večno mlad pa je bil odgovor na neodgovorno početje njihovih predhodnikov, ki so v manj kot pol stoletja sproducirali dve uničujoči vojni.

Vse jim je bilo servirano na pladnju, a hoteli so več Hkrati pa so ti predhodniki, ki so dvakrat uničili svet, potomcem ustvarili svet, kjer bo vse urejeno in kjer bo prihodnost načrtovana. Delovna mesta na dosegu, hiše in stanovanja grajena dobesedno po tekočem traku, vsakdo je vedel, da ga čaka pokojnina. Večini baby boomerjev se ni bilo treba čisto nič potruditi in še manj znajti. Vse jim je bilo servirano na pladnju. A to jim ni bilo dovolj, želeli so vedno več in ker niso imeli občutka za prihodnost – saj so želeli ostati večno mladi –, so svet skorajda spravili iz tira. S tem pa postopoma zapravili tudi lastne privilegije.

Najprej so se okoristili z družbeno lastnino, nato smo se pred možnostjo ustvarjanja novih delovnih mest morali skupaj z njimi boriti v imenu nacionalnega interesa in podobnih zasebnih interesov, kakršenkoli premik iz območja ugodja pa je takoj označen za neoliberalizem, čeprav nihče točno ne ve, kaj to pomeni, razen tega, da pač škodi njihovim privilegijem. Vlada za vlado nikakor ne opazi težave nefleksibilnosti dela in le še povečuje davke, hkrati pa državljani na referendumu zavrnejo malo delo s plebiscitarnimi 90 odstotki.

Ker none in nonoti mislijo, da bodo vnukom pomagali z višjimi pokojninami Rezultat je, da vsakdo le še išče načine, kako se izogniti davkom, da mu bo ostalo vsaj nekaj denarja; proračun posledično ostaja brez prihodkov, ki bi jih lahko imel, če bi zares premislili obstoječe stanje. Višek tega je seveda absurd, da stranka, ki se hkrati imenuje demokratična in upokojenska (in pri tem nihče ne pomisli na očitno protislovje), na volitvah prejme nad deset odstotkov glasov. Mogoče zato, ker none in nonoti mislijo, da bodo lahko svojim vnukom pomagali s tem, da bodo imeli višje pokojnine. Pri tem pa ne pomislijo, da bi jim zares pomagali tako, da bi vnuki lahko imeli možnost preprostega – in legalnega – zaslužka.

Zdaj, ko ti privilegiji, ki so jih zanje oblikovali njihovi predhodniki, izginjajo, pa od mlajših zahtevajo, da se zanje borimo. Zdaj, ko njihov sistem ni več vzdržen, so mlajše prepričali, da se borimo za njihove privilegije pod pretvezo, da se s tem hkrati tudi za svoje. Dejansko pa so njihov generacijski boj prodali kot univerzalni razredni boj. Kot boj proti kapitalu oziroma boj za delovna mesta. Razlagajo nam, da se moramo boriti za pravice do dela, dejansko pa je to boj za njihova delovna mesta.

Zakaj izgubljeni? Mladi s(m)o izgubljeni le zato, ker se ne zavedamo, da ne moremo delovati in bivati znotraj kategorij naših staršev. Izgubljeni smo, če imamo lažno razredno zavest, da se s svojimi starši borimo za isto stvar. Zavedati se moramo, da nas ne uničuje sistem kot tak, temveč ravno ti stari, odrasli; in sicer zato, ker preprosto nočejo odrasti in nas posiljujejo s svojimi kategorijami iz povojnega obdobja.

Ne, ti časi so mimo. Ni več hladne vojne. Ni več železne zavese. Ni več zlobnih komunistov in dobrih kapitalistov. Prav tako ni več gnilega (zahodnega) kapitalizma in dobrega (vzhodnega) socializma. Ekonomija je globalna. Smo del Evropske unije, nostalgija po neobstoječi preteklosti nam ne bo prinesla ničesar.

Zloglasni SDS-ovski tvit o zombijih izpred nekaj let je bil seveda ponesrečena PR-poteza, a je še kako zadel bistvo problema (ki se ga sicer še najmanj zavedajo SDS-ovci sami): danes je drug dan, dan, v katerem včerajšnje kategorije sicer še obstajajo, a niso več dejanske, saj onemogočajo osmišljenje trenutka tukaj in zdaj. Hic Rhodos, hic salta! Lažno razredno zavest je treba čim prej odpraviti.