Petek, 22. 7. 2022, 21.51
1 leto, 9 mesecev
Andrej Černic: Kot da bi nagnali Michaela Jordana iz svoje ekipe …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,56
3
Ali se lahko zgodi, da imaš v ekipi Michaela Jordana in ga pred zadnjo četrtino odločilne tekme napodiš iz ekipe? Kar tako, brez pravega razloga. Temu so se čudili vsi politični analitiki po Evropi, ko je v prejšnjih dneh pomemben del italijanskih parlamentarnih sil de facto odtegnil podporo italijanskemu premierju Mariu Draghiju. Nekdanji prvi človek Evropske centralne banke se je pred poldrugim letom vrnil v Rim, ker je Evropa v njem videla edino rešitev za Italijo ob padcu prejšnje vlade, ki jo je vodil Giuseppe Conte, in v času hude pandemske krize. Na čelo italijanske vlade je stopil, da bi zagnal cepilno kampanjo in da bi pripravil učinkovit plan za prerazporeditev sredstev iz načrta za obnovo in okrevanje (NOO). 222 milijard, kolikor jih je prejela Italija iz tega sklada, je le tako pomembna vsota, da jo mora upravljati zanesljiv človek.
Ve se, da v Evropi italijanski politiki ne slovijo ravno kot zanesljivi. Ker je Draghi izjema in ker uživa ugled v čisto vsaki predsedniški palači v Evropi, je bil seveda naraven kandidat za reševanje izrednega stanja v Italiji.
Zgodovina se ponavlja
Seveda to ni bilo prvič. Evropa ima do Apeninskega polotoka nekoliko pokroviteljski odnos. Ob hujših vladnih krizah in ko gre za najbolj kritične trenutke, nastopi v Italiji tehnični mandatar, ki v političnem žargonu pomeni strankarsko neopredeljen predsednik vlade z blagoslovom iz Bruslja. Nazadnje je to bilo ob vrhuncu dolžniške krize novembra 2011. Italija je takrat imela približno 130 odstotkov javnega dolga, politična slika pa je bila skrajno negotova. Takratni premier Berlusconi je doživljal prosti padec zaradi številnih afer, ekonomska kriza pa je dvignila donosnost italijanskih obveznic na težko vzdržno raven (donosnost desetletne obveznice je znašala več kot sedem odstotkov). Berlusconi je takrat odstopil, po tihi sugestiji Evrope pa je predsednik republike Napolitano takrat za novega mandatarja imenoval visoko čislanega nekdanjega evropskega komisarja Maria Montija. Njegova naloga je bila vzpostavitev javnofinančno vzdržnih politik, ki bi Italiji omogočile izviti se iz dolžniške spirale. Montiju so, skratka, naložili nalogo, ki bi jo sicer morala v nekoliko bolj dramatičnih okvirih opraviti zloglasna trojka. Pri tem velja opozoriti, da so "rešitelja" vpoklicali od zunaj. Monti dotlej ni bil strankarski človek, strankarskim ljudem pa Evropa enostavno ni zaupala. Razpada italijanskega finančnega sistema pa si ni mogla privoščiti. Italija je le prevelika država.
Podobno je bilo tudi pri imenovanju Draghija. Nekdanji guverner ECB je svojo funkcijo nastopil ob padcu prejšnje vlade. Trenutek je bil vse prej kot primeren za brezvladje. Pred vrati je bila cepilna kampanja in NOO. Potrebovali so močno figuro, Draghi je izpolnjeval vse predpisane pogoje. Vtis, ki ga iz tega dobiva Evropska unija, je skratka ta, da italijanski politiki manjka zrelega pristopa do pomembnih izzivov in da je treba, ko je stanje resno, pomagati z zunanjim odgovorom. In to sta bila Monti leta 2011 in Draghi leta 2021.
Zakaj je moral pasti Draghi …
Za tehnične vlade v Italiji, ki jih vodijo markantne osebnosti, je značilno, da svoj mandat nastopijo z izjemno podporo. Monti in Draghi sta ob začetku svoje izkušnje imela podporo skoraj celotnega parlamenta. Bila sta izraz Italije, ki jo je z odprtimi rokami sprejemala celotna Evropa. Ne samo, da so bile politične sile na njuni strani, rekli bi celo lahko, da so ju častili po božje. A ko je ministrska ekipa začela uresničevati program, za katerega je bila vpoklicana, je podpora Montiju in Draghiju seveda začela upadati. Bolj ko se je bližal termin volitev, tem bolj je upadala podpora. Posebej se je to poznalo vladi Maria Montija, ki je morala stiskati pas in je zato sprejemala nepriljubljene ukrepe. Politične sile so se morale distancirati od teh ukrepov, ker so se bale, da bi jih volivci na volitvah (govorimo o letu 2013) lahko kaznovali. In Monti je tako le nekaj mesecev pred naravnim iztekom mandata odstopil. Le nekaj mesecev pred predvidenim rokom za volitve je odstopil tudi Draghi. Tudi v tem primeru gre razlog iskati v političnih računicah strank pred skorajšnjo volilno preizkušnjo. Na tnalu sta se znašli predvsem Liga in Gibanje petih zvezd. Oba imata populistične korenine, umeščenost v "toge" institucionalne okvire Draghijeve vlade pa jima je začela odžirati volilno bazo. V primerjavi z volitvami leta 2018 (takrat so prejeli 33 odstotkov glasov) namerjajo Gibanju petih zvezd javnomnenjske ankete ta trenutek samo še okoli deset odstotkov. Liga pa, ki jo vodi Salvini in je v ta mandat vstopila kot najmočnejša stranka na desno-sredinski strani, danes v javnomnenjskih anketah s 16 odstotki zasleduje stranko Fratelli d'Italia, ki naj bi bila pri 23 odstotkih. Bistvo vsega tega je, da se Salviniju izmika vodilni položaj v desno-sredinski koaliciji in morebitni premierski stolček v novi vladi v primeru zmage te koalicije. Zaradi upadanja podpore sta obe stranki, najprej Gibanje petih zvezd in nato Liga, odtegnili podporo Draghiju. Zato da bi lahko ponovno posegli po svoji nekdanji volilni bazi. Preprosta računica, ni kaj.
Čemu gre Italija naproti?
Računica je torej italijansko politiko pripeljala do tega, da so na odločilni tekmi sredi zadnje četrtine nagnali Michaela Jordana iz svoje ekipe. Draghi je namreč imel pred vsemi evropskimi partnerji prav ta status. Bil je stvaritelj politike "whatever it takes", splošno mu je bila priznana zasluga, da je pred desetimi leti rešil evro, na mednarodni ravni je užival spoštovanje. Z evropskega zornega kota je bil Draghi garant za Italijo. Kaj pa zdaj? Finančni trgi so se seveda odzvali negativno, donosnost desetletnih obveznic je poskočila do vrednosti 3,61 odstotka, kar je precej nad povprečjem zadnjih mesecev. Zelo konkretno pa je drugo tveganje, povezano s financiranjem iz sklada NOO. Da bi Italija prejela tretjo tranšo pomoči v višini 21 milijard evrov, bi morala sprejeti odredbo o pomoči gospodarstvu, pa tudi o ustvarjanju konkurenčnejšega območja v Italiji. Brez vlade s polnimi pooblastili pa bo to seveda nemogoče izpeljati. Druga težava je povezana s sprejemanjem finančnega zakona za leto 2023, ki ga mora parlament potrditi do konca letošnjega leta. Tudi v tem primeru je brez prave vlade težko karkoli načrtovati. Volitve so razpisane 25. septembra, oblikovanje nove vlade ima po tem birokratske in tehnične termine. Vprašanje je torej, kako bo mogoče upoštevati roke, ki jih postavlja EU ob tako negotovi politični situaciji. Nazadnje nad glavo italijanskih državljanov še vedno visi Damoklejev meč prezadolženosti. Italija ima danes javni dolg v višini 160 odstotkov BDP, ECB pa je pravkar zvišala ključno obrestno mero za kar 50 bazičnih točk. Že res, da je poskrbela tudi za mehanizem, ki bo preprečeval pretirano rast donosnosti najbolj občutljivih držav, Italija pa je vseeno že izjemno hud bolnik na tem področju. In odslej je ta hud bolnik tudi brez nadzora. A kot rečeno, pomembnejša od vsega tega je bila politična računica.
3