Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
30. 6. 2013,
21.35

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Nedelja, 30. 6. 2013, 21.35

8 let

V Sloveniji izbrušen hrvaški dragulj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Eden od najbolj priljubljenih Hrvatov v Sloveniji, če ne kar najbolj priljubljen, je zagotovo biatlonski čudežni deček Jakov Fak. Že zdaj nam piše zlate zgodbe, pa se je šele dobro ogrel.

Takrat ko sta slovenska in hrvaška javnost temperaturo sosedskih odnosov še merili po stalnih "ribiških incidentih" v Piranskem zalivu, se je poldrugi kilometer nad morjem, globoko v nedrjih gozdov pokljuške planote pisalo njihovo novo, posebno in neprimerno bolj pozitivno poglavje. Mlad, nadobuden biatlonec iz Gorskega kotarja je pridno nabiral snežne kilometre, s hitrostjo v smučini in mirno roko na strelišču pa je glavnega trenerja slovenske biatlonske reprezentance Uroša Velepca hitro opozoril na svoj razkošni talent.

Fak je kaj hitro postal nekakšen pridruženi član slovenske izbrane vrste, na voljo mu je bila vedno večja podpora majhne, a dobro organizirane reprezentance, pod vodstvom strokovnjakov je hitro napredoval in vsak dan razkrival večji potencial. Ko so Velepec in vodstvo slovenske reprezentance že vedeli, da z njimi trenira pravi biatlonski biser, ki bo v bližnji prihodnosti krojil svetovni vrh, je v svetu nase opozoril leta 2009, ko je na svetovnem prvenstvu v južnokorejskem Pjongčangu senzacionalno osvojil bronasto odličje v najdaljši, najnapornejši, 20-kilometrski preizkušnji.

Da v resnici ni šlo za nobeno senzacijo, je dokazal že leto pozneje na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru, ko se je z bronastim odličjem okitil na najkrajši, šprinterski tekmi. Medaljo je takrat za vsega slabe štiri sekunde izmaknil Klemnu Bauerju, a so se je v slovenskem taboru veselili kot svoje, tudi "poraženi" Bauer ni bil prav nič zagrenjen. Jakov Fak je bil takrat praktično že slovenski reprezentant, klicali so ga Jaka, na igrah v Kanadi pa je zadnjič nastopil za svojo rodno Hrvaško in s tem izpolnil obljubo, ki jo je dal svojim bližnjim.

Obdobje "nedolžnosti" je bilo zanj končano, postajal je tekmovalec svetovnega formata in v njegov napredek je bilo treba, poleg strokovne podpore in znanja, začeti vlagati tudi materialna sredstva. Čeprav so se v Hrvaški biatlonski zvezi v vročici Vancouvrskega uspeha le zavedli, koga izpuščajo, in so ga z velikodušnimi obljubami poskušali zadržati, pa je ambiciozni Mrkopljan spoznal, da ga pot v svetovni vrh vodi prek Slovenije. "Kot vsak športnik sem upal, da bom lahko zastopal svojo državo, a sodelovanje s slovensko biatlonsko zvezo, kot je bilo zadnji dve leti, se ni moglo več nadaljevati, zato sem moral priti v Slovenijo. Finančno bi bilo zame na Hrvaškem bolje. Po tej strani bi se mi bolj splačalo ostati, a hrvaška biatlonska zveza ni izpolnila pogojev, ki sem jih postavil glede trenerja in servisne ekipe," je usodno in predvsem s športnimi motivi spodbujeno odločitev leta 2010 pojasnjeval Fak, njegova prestopna saga pa se je po nekaj mučnih tednih končala srečno. Dobil je slovenski potni list in hrvaško izpisnico ter v sezoni 2010/11 začel pisati slovensko biatlonsko pravljico.

"Spomnim se, ko sem začel z biatlonom in smo šli na Pokljuko na priprave. Na začetku se mi je zdelo zelo čudno, da treniram z Janezom Maričem. Pred leti smo ga gledali, zdaj pa treniram z njim. On je zame legenda," je bil Fak leta 2010 navdušen nad novimi reprezentančnimi kolegi, a spoštovanje je vzajemno. Spomnite se samo Maričevih iskrenih solz sreče, ko je Fak na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu osvojil prvo zlato medaljo za Slovenijo, pa na istem prvenstvu v mešani štafeti (ob Bauerju, Teji Gregorin in Andreji Mali) prišel do srebra, veselice na Pokljuki po domači zmagi v šprintu …

Še pred enim letom smo mu novinarji podtikali oznako, da je tekmovalec za velike tekme, pa nam je že tedaj nejevoljen odgovarjal, da želi zmagovati ves čas in povsod, v svetovnem pokalu, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Pri tem mu pomaga tudi nekaj temperamenta, ki ga pri naših športnikih včasih pogrešamo. Če je tekaški del biatlona čisto garanje in tako povsem uglašen s slovenskim značajem, pa je strelski del že manjša loterija in včasih stvar navdiha. Pri streljanju je za vrhunske dosežke treba tvegati, to pa za Slovence pomeni nekaj težav. Fak pa rad razlaga, da ga kot Hrvata to sploh ne muči. V tem 25-letni as tudi vidi eno od redkih razlik med narodoma, ki sta zdaj skupaj v Evropski uniji.

Ne spreglejte