Izbrisani: neresnice in dejstva

"Izbrisani zahtevajo slovensko državljanstvo."
Ne drži. Izbrisani ne zahtevajo državljanstva, ampak želijo, da se jim prizna pravica do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo imeli že pred osamosvojitvijo. Po osamosvojitvi bi torej (p)ostali tujci s pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji. To pravico jim je slovenska država odrekla oziroma jo "izbrisala" 26. 2. 1992.

"Niso jih izbrisali, zato poimenovanje 'izbrisani' ni primerno."
Fizično njihovih imeni niso izbrisaIi. Ime se nanaša na izgubo (izbris) pravice do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo imeli pred osamosvojitvijo. Takrat so v matičnih uradih na osebne kartone izbrisanih ob datumu 26. 2. 1992 napisali "Postal tujec" in kartone izločili v posebno mapo. Ostali tujci (Avstrijci, Nemci in drugi), ki so takrat živeli v Sloveniji, so medtem v novi državi ohranili status tujcev s stalnim prebivališčem.

"Lahko bi si uredili slovensko državljanstvo."
Drži. Slovenija je vsem državljanom nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita urejen status stalnega prebivališča, ponudila državljanstvo. Zakaj izbrisani niso vložili vloge? Razlogov je več. Nekaj jih je bilo prepričanih, da so slovenski državljani, saj so se rodili v Sloveniji. Nekateri o tem niso bili obveščeni (obveščalo se je le prek medijev), nekateri pa so zgolj želeli ostati bosanski, srbski, hrvaški ... državljani, a s pravico do stalnega prebivališča, ki so jo imeli še pred osamosvojitvijo. Nekateri pa so vlogo za državljanstvo vložili, a je bila zavrnjena.

“Država jih je obvestila, da se jim spreminja status in da naj si ga uredijo.”
Ne drži. Po podatkih, ki smo jih pridobili iz enega od matičnih uradov, so jih obvestili šele, ko se jim je status že spremenil v status tujcev brez pravice do stalnega prebivališča. Takrat so jih pozvali, naj si status uredijo, kar je bilo za veliko izbrisanih nemogoče, saj so ostali brez dokumentov (glej spodnji odgovor).

"Tudi po izbrisu bi si lahko uredili status tujca s stalnim prebivališčem v Sloveniji."
Formalno da, a realno je bilo za mnoge to nemogoče. Veliko si jih je statuse tudi uredilo, mnogi pa zaradi vojne niso mogli v države nekdanje SFRJ, da bi si uredili nove dokumente (osebne izkaznice, potne liste ...), ki so jih potrebovali za pravilno izpolnjeno vlogo v Sloveniji. Poleg tega so slovenske oblasti večini izbrisanih uničile slovenske oziroma jugoslovanske dokumente, zato niti fizično niso mogli prestopiti meje.

"Izbris je bil zakonit."
Ne drži. Ustavno sodišče je večkrat ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, zakonodajalcu pa naložilo, da izbrisanim retroaktivno vrne status stalnega prebivalca.

"Večina izbrisanih je vojakov JNA in agresorjev."
Ne drži. Od 25.671 izbrisanih je samo okoli 500 posameznikov (torej približno 2 odstotka), ki so bili zaposleni v JLA (večina teh ima slovenske družine). Nihče od njih nikoli ni bil obsojen za kakršnokoli dejanje proti slovenski državi. Med izbrisanimi je bilo sicer 14.775 moških, 10.896 žensk in 5.360 otrok.

"Med izbrisanimi ni bilo posameznikov, rojenih v Sloveniji."
Ne drži. Med njimi se najdejo tudi takšni, ki so se rodili in celo življenje živeli v Sloveniji, a so bili vseeno izbrisani. Do tega je prihajalo pri otrocih iz mešanih zakonov. Po takratni zakonodaji sta se starša ob rojstvu morala odločiti, katero republiško državljanstvo bo imel otrok. Če se nista odločila za slovensko, se je tak posameznik po osamosvojitvi lahko znašel med izbrisanimi. Tako so tudi ljudje, ki nikoli niso živeli zunaj Slovenije, v Sloveniji postali tujci. Ena takšnih je Mirjana Učakar.

"Kaj sploh protestirajo, pravica do stalnega prebivališča ni tako pomembna."
Ne drži. V Sloveniji ogromno pravic izhaja prav iz pravice do stalnega prebivališča. Izbrisani so zaradi izgube statusa stalnega prebivalca izgubili službe, zdravstveno zavarovanje, pravice socialnega varstva, niso se mogli šolati in podobno. Mnogo jih je zato zapadlo v revščino, številni so bili izgnani ali pa se v Slovenijo niso mogli vrniti.

"Zadeva z izbrisanimi je rešena."
Tako meni država, izbrisani in organizacije za človekove pravice pa ne. Marca 2010 je bila sprejeta novela zakona o ureditvi statusa izbrisanih, po kateri izbrisani lahko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji za naprej ter s posebno dopolnilno odločbo legalizirajo bivanje v Sloveniji od izbrisa dalje. Amnesty International Slovenije (AIS), Mirovni inštitut in Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije opozarjajo, da so ti ukrepi pomanjkljivi. O celoviti popravi pravic se sploh še ne razmišlja, saj se oblasti "sploh še niso dotaknile poprave krivic in primerne nadomestitve za izgubljena leta (ko niso trpeli le materialnega prikrajšanja in marginaliziranja, ampak tudi hude psihične obremenitve"). "Še več," dodajajo v AIS, "država se je celo pritožila na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2010, ki je ugotovilo kršitve pravice do zasebnega in družinskega življenja ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva."

“Večina si je že uredila svoj status”
Ne drži. Okoli 13.000 ljudi še vedno nima urejenega statusa v Sloveniji (večina teh sicer ne živi več v Sloveniji). Po uveljavitvi novega zakona je v zadnjem letu in pol za dovoljenje za stalno prebivanje zaprosilo 211 izbrisanih. Izdanih je bilo 55 dovoljenj, 80 vlog so zavrnili, 76 pa jih je še v postopku.

"Številka izbrisanih se spreminja, nihče točno ne ve, koliko jih je."
Leta 2002 je veljalo, da je izbrisanih 18.305, leta 2009 so jih našteli 25.671. Alenka Pšeničnik z ministrstva za notranje zadeve je aprila 2010 na zaslišanju pred komisijo DZ, ki je preučevala odgovornost funkcionarjev za različna štetja izbrisanih, dejala, da je do različnega števila prišlo zato, ker se bile elektronske evidence dopolnjene s podatki iz ročne evidence. Dejala je tudi, da evidence še niso popolnoma usklajene, po čemer lahko sklepamo, da se število izbrisanih lahko še spremeni.

"Slovenijo bodo odškodnine zaradi izbrisa stale na milijone evrov."
Po podatkih ministrstva za notranje zadeve pred sodišči trenutno poteka 34 pravdnih postopkov, za zdaj pa izbrisanim ni bila pravnomočno dosojena še nobena odškodnina (pravnomočno je zaključenih 49 postopkov, dve pritožbi sta padli tudi na ustavnem sodišču). Tožbe izbrisanih za odškodnino se na sodiščih zavračajo, še preden bi se sploh odločalo o vsebini, saj so potekli že vsi zastaralni roki. Direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel medtem poudarja, da kršitve človekovih pravic ne zastarajo.

Obstaja pa primer, ko je izbrisani iztožil odškodnino od države (17.000 evrov), ker mu Slovenija ni izdala delovnega dovoljenja, zato ni mogel opravljati dela in mu je tako nastala izguba dohodka. Ni šlo torej za odškodnino neposredno zaradi izbrisa, ampak za odškodnino zaradi posledice, ki jo je izbris povzročil.