Dr. Jošt Klemenc: Homeopatija je enako znanstvena kot uradna medicina

Jošt Klemenc je pred dobrim letom prenehal delati v uradni medicini. Zapustil je delo zdravnika na urgenci in se popolnoma posvetil homeopatiji.

1 / 4

Foto: Matjaž Rušt/siol.net

2 / 4

Foto: Matjaž Rušt/siol.net

3 / 4

Foto: Matjaž Rušt/siol.net

4 / 4

Foto: Matjaž Rušt/siol.net

Z njim smo se pogovarjali v njegovem novem centru za celostno zdravljenje, ki sta ga z ženo odprla letos. Kot pravi sam, se je za to odločil, ker mu je homeopatija ponudila odgovore na vprašanja, ki jih v uradni medicini ni dobil, zato se je vanjo preprosto zaljubil. Moto homeopatije pravi: similia similibus curentur ali podobno zdravi podobno. Kaj to pomeni v praksi?

To je poenostavljeno ponazorjen princip zdravljenja podobnega s podobnim. Tudi s homeopatskim zdravilom je podobno: mi z njim v organizmu ustvarimo umetno bolezen, ki je nadvse podobna izvirni bolezni, le da je močnejša, njeno trajanje pa je omejeno. Zdravilo telesu zelo jasno pokaže esenco bolezni, telo se odzove in izniči umetno homeopatsko bolezen, skupaj z njo pa še svojo izvirno.

Kronično bolezen rad primerjam s spanjem v sobi, kjer celo noč brenči komar. Človek je preveč len, da bi ga ubil, ker niti ni tako tečen, ampak vseeno celo noč slabo spi in je zjutraj čisto povožen. Homeopatsko zdravilo je, kot bi v to sobo spustil nadvse tečnega komarja, ki človeka razjezi, da prižge luč, ubije njega in še onega manj tečnega zraven in potem preostanek noči spi kot angelček.

Telo torej zdravi samega sebe?

Tako je – telo samo spodbudimo, da se pozdravi samo. Zato gredo homeopatska ozdravljenja čisto naravno in spontano proti stanju, ko ima organizem vse manj težav in je vse bolj zdrav. Ni tako kot uradna medicina, ki težave rešuje zelo trenutno: imaš bolečino, vzameš tableto proti bolečinam in bolečina kmalu izgine. Največkrat pa se ne dotakne vzroka za bolečino, ta ostaja, zato se težave ponavljajo in poglabljajo. Tako je tisti, ki se zdravi z uradno medicino, na dolgi rok vse bolj bolan, tisti, ki se s homeopatijo, pa vse bolj zdrav. Vedno ponavljam, da je najboljša preventiva homeopatska kurativa.

Je s homeopatijo možno zdraviti vse vrste bolezni, tudi kronične ali celo dedne?

Je pa res, da bolj ko je bolezen napredovala, težje jo je zdraviti in tam so rezultati slabši. Dednih bolezni ne moremo zdraviti, kirurški in urgentni primeri bodo vedno domena uradne medicine. Homeopatija ni čudežna, kar pa ni niti uradna medicina.

Nasprotniki homeopatije menijo, da gre pri vsem skupaj za učinek placeba.

Poglejte, navsezadnje mi je čisto vseeno, ali gre za učinek placeba, ki tako dobro zdravi, ali so to moja homeopatska zdravila ali pa tako dobro deluje pogovor, s katerim pridobimo celostno sliko pacienta. Sprašujem pa se, prvič, zakaj pri nekom, s katerim se zelo malo ukvarjam, učinek placeba tako dobro deluje, medtem ko pri drugem, s katerim se ukvarjam zelo dolgo, včasih ni nobenega učinka. Drugič, zakaj pri istem pacientu, ko mu dam nepravo zdravilo in se mu zdravje nič ne izboljša, potem poiščem drugo zdravilo, ki je pravo, in se mu zdravje zelo izboljša? Kako tak pacient postane nenadoma dovzeten za učinek placeba?

Bili ste zdravnik na urgenci, torej uradno medicino dobro poznate. Zakaj menite, da je nasprotovanje tako veliko, srdito? Gre za vpliv farmacevtskega lobija?

Razlogi so večplastni. Najbrž ima tudi farmacija svoj vpliv, saj nekateri znani znanstveniki zelo dobro sodelujejo z njo. Med njimi je najbrž nekaj prodanih duš. Veliko pa je newtonovsko orientiranih posameznikov, ki preprosto ne morejo prenesti tega, da imamo z našimi zdravili, ki so kemično gledano le voda in sladkor, tako dobre uspehe. Zakrivajo si oči pred dejstvom, da so homeopatska zdravila biološko aktivna sredstva, sposobna spremeniti zdravstveno stanje obolelega ali zdravega organizma.

Nekaj napredka se je vendarle pokazalo, saj se nekatera homeopatska zdravila od letos naprej dobijo tudi v slovenskih lekarnah.

Seveda, saj to je tudi pričakovano. Ljudje si tega želijo, ker sami spoznajo ali od drugih izvejo za dobre rezultate homeopatskega zdravljenja. Sicer pa homeopatija v Sloveniji ni novost – zelo razširjena je bila že v začetku 19. stoletja.

Homeopati kljub nasprotovanju prihajate iz zdravniških vrst, torej po končani medicinski fakulteti.

Vi ste prej delali na ljubljanski urgenci. Kako je prišlo do prelomne točke, da ste se odločili za homeopatijo?

Prej homeopatije nisem poznal, bil sem celo proti alternativnemu zdravljenju. Potem pa sem sam zbolel za kronično boleznijo in sem se začel spraševati, ali bom zdaj celo življenje odvisen od zdravil ali je možna še drugačna pot. Začel sem se zanimati in od zdravniškega kolega dobil priporočilo za homeopatijo.

In z njo seveda pozdravil svoje kronične težave. Sprva sem s homeopatijo začel pri svoji družini in prijateljih, rezultati so bili dobri, vse več ljudi me je prosilo za pomoč in počasi sem se odločil, da preneham z uradno medicino. Prekinil sem delo na urgenci in se odločil, da se bom ukvarjal le še s homeopatijo, zato smo januarja letos ustanovili Center za celostno zdravljenje v Šentvidu nad Ljubljano.

Koliko ljudje povprašujejo po homeopatiji?

Vedno več. Vsi slovenski homeopati imajo veliko gnečo. Resda nas je v Sloveniji še zelo malo, v tujini jih je bistveno več, saj prakticirajo komplementarno z uradno medicino. Tudi pri nas je to edina prihodnost za homeopatijo in mislim, da je le vprašanje časa, kdaj bo do tega tudi prišlo. Trenutno smo res v nekem vmesnem času. Veliko ljudi na vplivnih položajih v zdravniški zbornici je še zelo proti, ljudje pa imajo željo, da se te stvari uredijo.

Zakaj se pacienti odločijo, da pridejo k vam? Gre za tiste, ki so obupali nad običajnim zdravljenjem?

Ja, večini mojih pacientov uradna medicina ne more kaj bistveno pomagati. To se mi zdi tudi primerno – zakaj bi hodil k meni, če jim neko zdravilo pomaga?! Običajno so to bolniki s kroničnimi boleznimi, ki iščejo rešitve, da ne bi bili odvisni od zdravil ali imajo kljub njim velike težave.

Za to pa je potreben zelo individualen pristop. So dozdajšnji rezultati takega dela pri vas dobri? Ali kdaj pacienta pošljete nazaj k zdravniku?

Potreben je zelo individualen pristop, prvi pregled za obravnavo globlje kronične bolezni pri meni traja tudi uro in pol, saj si moram ustvariti celotno sliko tega človeka, moram mu "zlesti pod kožo".

Rezultati nihajo na celem razponu, vse od naravnost neverjetnih in hitrih ozdravitev do takih, s katerimi se dolgo mučim in je malo uspeha. Večini pacientov pa homeopatija s sistematičnim delom na dolgi rok zelo pomaga. Treba pa se je ves čas zavedati, kje ima homeopatija meje in predvsem, kje jih imam jaz kot homeopat. Vse take paciente pošljem k izbranemu zdravniku, da tudi uradna medicina naredi vse, kar more. Načelo, da moraš vedno delati tako, da boš zvečer lahko mirno spal, velja tako v uradni medicini kot v homeopatiji

Za to lahko podam zelo preprost primer: če si na vročem likalniku opečemo prst, nam medicina svetuje, naj ga damo pod mrzlo vodo in bo bolje. Ko to storimo, peče nekoliko manj, ko pa vodo zapremo, nas še bolj peče in še nekaj časa traja, da gre na bolje. Če bi vzeli homeopatski princip, bi dali prst za nekaj sekund pod vročo vodo. Najprej bi nas še malo bolj peklo, kmalu zatem pa bi nas nehalo peči.
Skorajda ni stanja, kjer se s homeopatijo ne bi dalo nekaj narediti, zdravimo akutne in kronične bolezni, imamo tudi zdravila za razbijanje družinskih vzorcev pojavljanja zdravstvenih motenj, za kar ne vem, da bi jih imela katerakoli druga medicina.
In tretje, če placebo tako dobro deluje, kot je to v homeopatiji, zakaj se uradna medicina bolj ne ukvarja z njim? Mnogo bi prihranili in ljudje bi bili bolj zdravi. Homeopatiji očitajo neznanstvenost, to je v Sloveniji svojevrstna posebnost – mnogo raziskav v uglednih znanstvenih revijah namreč potrjuje veliko uspehov, a o teh se pri nas ne govori.
Po zdaj veljavni zakonodaji mora imeti homeopat medicinsko izobrazbo, mora pa vrniti zdravniško licenco, kar je slovenska posebnost. Stvar je pravzaprav paradoksna. Če je na primer zdaj v bližini nekdo, ki ima srčni zastoj, je vprašanje, ali ga sploh lahko oživljam kot zdravnik. Ali bom izvajal le temeljne postopke oživljanja, kar kot laik lahko storim, ali lahko izvajam še kaj več – nastavim intravensko pot, defibriliram, če je to potrebno, dajem adrenalin, ga intubiram, kar sem počenjal neštetokrat prej? Me bo preganjal tožilec zbornice ali državni tožilec, ker za to nimam licence, ali me bo tožil sorodnik pokojnika, ker pokojnika nisem oživljal kot zdravnik?
Začel sem veliko brati, njena filozofija mi je bila zelo blizu in ko sem sprejel nekaj temeljnih naukov, se mi je vse naprej zdelo zelo logično, celo bistveno bolj kot v uradni medicini. Zdelo se mi je, da berem stvari, ki so mi že zdavnaj jasne, samo nihče mi jih še ni povedal na tak način. In v homeopatijo sem se preprosto zaljubil.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano