Delala je pri Evropski komisiji, se vrnila domov in začela izdelovati pohištvo

Monika D. Grkman je dodobra spoznala delo v mednarodnem okolju, a se je kljub uspešni karieri vrnila v Slovenijo in k svojim otroškim sanjam. Danes jih uresničuje z lastno pohištveno blagovno znamko.

1 / 5

Foto: arhiv Monike D. Grkman

2 / 5

Foto: arhiv Monike D. Grkman

3 / 5

Foto: arhiv Monike D. Grkman

4 / 5

Foto: arhiv Monike D. Grkman

5 / 5

Foto: arhiv Monike D. Grkman

Študirala je nemcistiko in politologijo, po študiju je odšla v Luksemburg, kjer je delala na Generalnem direktoratu za prevajanje Evropske komisije. Zaradi ljubezni se je vrnila v Slovenijo, se zaposlila v mednarodnem podjetju in si v Godoviču z družino ustvarila dom. Kljub uspešni karieri in številnim možnostim pa je ves čas razmišljala o svoji mladostni želji – biti oblikovalka in arhitektka. Tu se pravzaprav šele začne zgodba Monike D. Grkman, ki danes ustvarja za lastno blagovno znamko pohištva in dodatkov za dom Design by EmDG & Co. Z njo obuja masivni leseni stol, ki je pred več kot 30 leti nastal v domači mizarski delavnici njenega očeta. Monika D. Grkman je očetove načrte posodobila in nastala je kolekcija stolov Štef (poimenovana po očetu Štefanu), s katerimi želi oplemenititi bivanjsko okolje s praktičnim pohištvom iz lesa, z retro pridihom in ekološko noto. Stole v treh velikostih lahko uporabljajo otroci, študentje, doma pa prostor najde tako v jedilnici, dnevni sobi, na balkonu, terasi ali na vrtu.

Po študiju v Ljubljani ste nekaj časa delali v Luksemburgu, nato v nemškem podjetju. Kako bi opisali obdobje bivanja v tujini? Priložnost delati na Generalnem direktoratu za prevajanje Evropske komisije v Luksemburgu je bila zame edinstvena izkušnja. Imeti stik s tujino, delati, živeti v multikulturnem okolju da človeku neko posebno osebnostno širino. Mednarodno okolje me je od nekdaj privlačilo, a sem se hkrati pogosto vračala v domače okolje.

Kombinacija navezanosti na dom, naravo, domači zrak in srčna melodija, so letalo takrat pogosto obrnile nazaj proti Brniku. V tistem času sem se poleg službenih obveznosti skupaj še z nekaterimi prevajalci v oddelku aktivno pripravljala tudi na izpit (concours) za uradnika – lingvista, kar je terjalo večino mojega prostega časa.

Česa vas je naučila izkušnja dela v tujini in mednarodnem okolju? Izkušnje z dela in življenja v tujini imajo lahko zelo pozitiven vpliv, ne nazadnje v praksi preveriš, kako bivaš, delaš, doživljaš tovrstno okolje in sam pri sebi razčistiš. kje je tvoja končna postaja. Osebno sem takrat tujino doživljala kot neprecenljivo izkušnjo, kot priložnost, ki ni dana vsakomur, in kot okolje, ki nudi neizmerne priložnosti za učenje.

Kot predstavnik majhnega naroda se moraš nenehno dokazovati. Če si človek, ki te to ne obremenjuje, ampak še dodatno motivira za usvajanje novih znanj, vodi k nadgrajevanju komunikacijskih veščin in krepi tvoje osebnostne lastnosti (odločnost, prilagodljivost, strpnost), potem si na dobri poti.

Kljub nekaterim ponujenim priložnostim, da ostanem v Luksemburgu, sem se vrnila k bodočemu soprogu v Slovenijo, se pozneje zaposlila v nemškem podjetju in kmalu dokončala še podiplomski študij.

Stabilni službi in zanimivim kariernim priložnostim navkljub pa ste se odločili uresničiti svojo mladostno željo. Ustvarjati lastno podjetniško zgodbo, lastno oblikovalsko blagovno znamko. Od kod ta želja po ustvarjanju, dizajnu, arhitekturi? Želela bi se vrniti v tisti čas, ko se je moja študijska pot pravzaprav začela. Arhitektura ali vizualne komunikacije sta bili po končani srednji šoli ena od študijskih želja, vendar je bila močna tudi ljubezen do tujih jezikov. Odločila sem se za študij nemcistike v kombinaciji s politologijo in, kot bi rekla danes, izbrala možnost, ki naj bi mi nudila stabilnejšo poklicno pot.

Vseskozi pa je bila moja skrita želja, da bi se ukvarjala z arhitekturo in oblikovanjem. Vzrok za to lahko najdem pri dedku in očetu, ki sta kot ljubitelja mizarske dejavnosti v domači delavnici ustvarjala najrazličnejše lesene mojstrovine in v meni gradila poseben odnos do lesa ter okolja, ki ga ti izdelki krasijo.

Kdaj in kako ste začeli razvijati svojo znamko? Ko sva si z možem kupila starejšo hišo in večinoma v lastni režiji začela z njeno obnovo, se je izkazalo, da tistemu vztrajnemu notranjemu glasu le ne bom mogla ubežati.

Zavzeto in s srcem sva se posvečala urejanju novega doma, ki je kar klical po ponovni oživitvi in sveži podobi, medtem pa so v meni pričele vreti ideje, ki sem jih nato beležila in ustvarjala koncepte različnih tipov pohištva. Najprej zelo ljubiteljsko, a ob pridobivanju novih znanj ter ob sodelovanju očeta in soproga so skice postajale načrti, nastajali so prvi prototipi in prvi poslovni načrti.

Ob že tako dinamičnem življenjskem slogu ste se že kot mama spet vpisali v šolo. Kako ste vse združevali? Dejstvo in spoznanje, da potrebujem znanja s področja notranjega oblikovanja, tako s področja teorije kot prakse, me je usmerilo k iskanju ustreznega študija. Klasične oblike študija kot mlada mamica nisem mogla in niti nisem želela vpisati. Na prvem mestu sta bila hči in sin, ki sta potrebovala vso mojo pozornost.

Odločila sem se za študij notranjega oblikovanja na daljavo na eni izmed londonskih šol. Tovrstni način študija mi je omogočil vzpostavitev stika tudi z drugimi oblikovalci, s katerimi sem že v okviru študijskih obveznosti vzpostavila poslovne stike.

Imate morda na tem mestu kakšen nasvet za vse, ki razmišljajo o študiju, pa se morda bojijo, da jim združevanje družine in študija ne bo uspelo? Kaj bi svetovala? Vsako tako odločitev je potrebno dobro pretehtati, najprej pri sebi in v ožjem družinskem krogu. Menim, da je pridobivanje novih znanj in veščin, vsaj v tem primeru, tek na dolge proge. Pri vseh obveznostih, ki jih prinese mlada družina, je podpora v vseh pogledih najpomembnejša. Če je v danem trenutku neizvedljivo, naj želja počaka. A nanjo naj mamica ne pozabi.

Pustili ste varno, stabilno službo. Ste se kdaj zato soočali s kakšnimi negativnimi komentarji? Ljudje, ki so me poznali, me opazovali in me na nek način čutili, nad mojo odločitvijo niso bili presenečeni. To je bil logičen korak k nečemu večjemu, širšemu in boljšemu. Vsak začetek je težak, vendar verjamem, da lahko s preudarnimi koraki, pravo mero realizma in lastne vizije, konsistentnega strateškega pristopa in vztrajnosti, predvsem pa zaupanja vase in v svoj produkt, ta zgodba dobi uspešen epilog.

Zdaj že nekaj let živite v Sloveniji. Kako bi primerjali domače okolje s tujino – je spodbude za male podjetnike dovolj? Je naravnanost slovenskih podjetij na tujino nujna? Res je, pred leti smo si ustvarili dom in delovno okolje v mirnem in neokrnjenem okolju Godoviča. Od tam vas stara keltika popelje proti Idriji, kjer se ustvarjalnost, znanje in tradicija prepletata z edinstvenim okoljem. Tu sem spoznala ljudi, ki me v mnogih pogledih navdihujejo in spodbujajo. V okolju, v katerem živimo, smo uspeli najti ključne elemente za zagon dejavnosti in so dobra popotnica ter spodbuda.

Glede na vrsto naše dejavnosti bi bila usmerjenost zgolj na domače tržišče premalo. Poslovne priložnosti iščemo zlasti na trgih, kjer je les tradicionalno prisoten in cenjen. Slovenija s krizo na področju lesne industrije trenutno ni ravno voda na moj mlin, zato partnerje, vlagatelje iščemo zunaj.

Podjetništvo zlasti pri mladih je v zagonu in to se čuti. A da bo zgodb o uspehu čim več, bi morala država ozavestiti sporočilo reka "Če kdo strada, mu ne daj rib, marveč ga nauči ribariti". Mlade v osnovni in srednji šoli je treba naučiti, kako se podati na poslovno pot in uresničiti svojo idejo.

Dobra vest je tista vest, ki kaže na to, da ni vedno vse zgolj slabo. Da so med nami ljudje, ki s svojimi dejanji spreminjajo svet, vlivajo optimizem. Če imate sami predlog za osebo, društvo, skupnost, ki bi si po vašem mnenju zaslužila pozornost v tej rubriki, pišite na naslov dobravest@tsmedia.si.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano