"Brezdomci na lestvici kriminalcev ne kotirajo prav visoko"

Večina ljudi ima do brezdomcev še vedno odklonilen odnos. Vse več ljudi pa je prepričanih, da brezdomci, med katerimi je sicer prisotne precej depresije, potrebujejo podporo, je še povedal Dekleva, ki se na Pedagoški fakulteti ukvarja s kriminologijo in teorijo odklonskosti. Dekleva je sicer s skupaj s Špelo Razpotnik avtor knjige Brezdomstvo, ki med drugim razkriva, da je povprečni brezdomec v 85 odstotkih primerov moški, star 41 let, najpogostejši vzrok za prvo brezdomstvo pa je konflikt s starši oziroma rejniki.

Po nekaterih ocenah v Sloveniji živi več kot 1500 brezdomcev. Kaj to pomeni za našo družbo?

Pogoji življenja niso takšni, da bi lahko imeli vsi ljudje svoj dom, svoje varno mesto, svoj prostor. Pa tudi varne in stabilne odnose, ki za človeka pomenijo dom.

Ali je mogoče reči, da je brezdomstvo problem, ker ga kot problem tudi jemljemo? Se tega sploh lotevamo na pravi način?

Če brezdomstva ne vidimo kot problem, ga sploh ne vidimo. Najprej ga je treba videti, ugotoviti, da ga želimo videti kot problem, da želimo v zvezi s tem nekaj narediti. Šele nato lahko nekaj naredimo in potem lahko začnemo razvijati neko politiko, ukrepe, institucije. Slovenija je v teh dvajsetih letih naredila veliko korakov. Pred dvajsetimi leti na tem področju nismo imeli ničesar, tudi brezdomstva ni bilo. V teh letih se je nato razvilo veliko ustanov, ki se ukvarjajo s tem. Vendar država ni naredila potrebnih korakov v smeri proti razvoju celovite nacionalne politike na področju brezdomstva, kar je pot, ki jo predlaga in zahteva EU.

Kam v odklonskosti se uvršajo brezdomci?

Nekateri ljudje imajo brezdomce za slabe, deviantne, vredne obsojanja. Del ljudi pa razume, da brezdomci potrebujejo podporo. Sicer pa brezdomci po kaznivih dejanjih ali hujših manifestacijah nesprejemljivega dejanja niso omembe vredni. Brezdomci niso kriminalci. Brezdomci na lestvici kriminalcev ne kotirajo prav visoko.

Kdo pa je kriv za brezdomstvo? So to brezdomci sami ali jih je v to potisnila družba?

Zdi se mi, da je izraz krivda morda preveč usmerjen, preveč dokončen. Dobro se je zavedati tega, da država s politikami na različnih področjih ustvarja takšne pogoje življenja, v katerih lahko nastaja več ali manj brezdomstva. Ko v družbi nastaja revščina in različne oblike socialnega izključevanja in ko se te oblike pokrijejo ali seštevajo, pride do pojava brezdomstva.

V tem času smo priča ekonomski krizi. Verjetno je zaradi tega število brezdomcev poraslo. Leta 2009 ste v študiji ugotovili, da je samo v Ljubljani med 500 in 700 brezdomcev. Se to število kaj povečuje?

Raziskav, s katerimi bi lahko to zanesljivo trdili, nimamo. Izkušnje ljudi, ki delajo v različnih organizacijah, pa so takšne, da prihajajo pomoč iskat novi obrazi, in teh je veliko. Na društvu Kralji ulice delavci povedo, da je vsako leto približno dve tretjini novih obrazov, kar govori o stopnji tega, koliko novih ljudi prihaja med brezdomce.

Zdi se, da v Jugoslaviji tega problema nismo poznali, z osamosvojitvijo pa smo dobili tudi brezdomce. Ali to drži? In če da, kako je možno, da smo v zgolj dvajsetih letih "pridelali" toliko brezdomcev?

V splošnem velja, da v državah bivšega vzhodnega bloka fenomena brezdomstva iz različnih razlogov ni bilo. Eden od teh razlogov je bila stanovanjska politika, eden od razlogov je bil povezan s tem, da je bil stanovanjski fond državen. Zdaj pa so se stanovanja privatizirala in ljudje, ki so socialno bolj ogroženi in manj opremljeni za tekmovanje na trgu delovne sile in stanovanj, hitreje padejo iz tega trga in hitreje postanejo brezdomci. Brezdomstvo je značilen pojav držav, ki so šle skozi politično tranzicijo. In v vseh teh državah zdaj v dvajsetih letih s presenečenjem odkrivamo brezdomstvo, ker ga prej nekaj desetletij nismo poznali.

Gotovo pa so bili tudi v Jugoslaviji ljudje, ki so bili odrinjeni na rob družbe?

Bili so ljudje, ki so bili odrinjeni. Ampak ljudje, ki so bili zaposleni, niso tako hitro izgubili zaposlitve, kot jo izgubijo danes. Ljudje, ki so bili v stanovanjih, niso tako hitro izgubili stanovanj. Ker je bilo življenje nasploh manj tekmovalno in ker so bile mreže podpore boljše in širše, so vse te stvari preprečevale, da bi prihajalo do brezdomstva. Seveda pa je obstajalo tudi brezdomstvo, ampak ne kot množičen pojav.

Kaj potem vodi v brezdomstvo?

Kar lahko zelo neposredno povežemo z brezdomstvom, so različne socialne in ekonomske politike. To pa ne pomeni, da imamo vsi ljudje enake možnosti, da postanemo brezdomci. Nekateri ljudje imajo slabše izhodiščne pogoje in ti v enakih družbeno-ekonomskih pogojih hitreje postanejo brezdomci. V smislu brezdomstva kot masovnega pojava pa lahko rečemo, da je to posledica delovanja države. Vsekakor je to plod odločitev, ki jih dela politika.

Kaj pa menite o zdajšnji politiki Slovenije?

To krizno stanje in predlagani interventni zakoni ter politike dajejo vtis, da ne gre za vlaganje v ljudi, v socialno varnost, socialne mreže in socialne podpore. Pomenijo predvsem ukrepe, ki imajo namen zmanjšati razliko med prihodki in odhodki na ravni države oziroma krepiti ekonomski sektor in ekonomske subjekte. Domnevamo lahko, da bo taka politika precej vplivala v smeri povečanja brezdomstva.

Se v brezdomstvu znajdejo predvsem ljudje v posebnih, specifičnih skupinah? So to morda bolj ženske, moški …?

V brezdomstvu se znajdejo večinoma ljudje, ki so bolj revni in imajo slabše socialne mreže. Te pa imajo različne skupine ljudje, npr. ti, ki so priseljeni in so pustili svoje podporne mreže nekje drugje in so tukaj sami in morajo računati sami nase, velikokrat bolni ljudje, starejši in ljudje, ki imajo posebne potrebe …

Kakšne pa so nato možnosti za vključitev brezdomcev nazaj v družbo? So možnosti, da brezdomci zapadejo v prejšnje stanje velike?

Problem pri brezdomstvu je to, da ko so v družbi prisotni slabi pogoji, ki trajajo dovolj časa, prihaja celo do t. i. medgeneracijskega prenosa brezdomstva. To pomeni, da imajo ljudje, ki so že ogroženi ali brezdomni, tudi otroke, ki so spet ogroženi in lahko brezdomni. Ko si dovolj dolgo brezdomec, dovolj dolgo izključen iz področja stanovanja, dela, kulture, izgubiš navade, stil življenja, prave socialne mreže, ali pa vsega tega sploh ne moreš razviti. In potem je zelo težko priti nazaj.

Pa so se ti ljudje navadili na to stanje ali se morda vseeno trudijo, da bi šli nazaj?

Za marsikoga ni tega "nazaj". Imamo marsikaterega brezdomca, ki ni imel nikdar doma, ki je bil rojen kot brezdomec. In to niso izjeme, ampak je tega zelo veliko. Ljudje, ki nikdar niso imeli svoje družine ali doma, nimajo te izkušnje, kaj pomeni živeti drugače: kaj pomeni imeti tekočo vodo, kaj pomeni umivati se, kaj pomeni imeti obleke, ki jih lahko menjaš, redne obroke, podporno okolje. Povsem napačno je misliti, da si brezdomci želijo biti brezdomci. Mislim, da na svetu ni nobenega brezdomca, ki bi rad bil brezdomec. Nihče si ni izbral tega, da bo pozimi spal na cesti ali v zavetiščih. Vsak človek na svetu bi se, če bi se le dalo, skušal temu izogniti. Ljudje se temu skušajo izogniti, a so pri tem neuspešni.

Ali kdaj to brezdomce požene na rob, da sežejo po samomoru?

Po vseh raziskavah v tujini in pri nas je med brezdomci zelo veliko depresije. Ljudje so žalostni, obupani, pasivni, utrujeni, nemočni … Tudi stopnja različnih vedenj, ki bi jim lahko rekli, da so samouničujoča, je velika, vključno s samomori.

Kje je rešitev za problem brezdomstva? Moramo spremeniti mišljenje ljudi, politiko države?

Ker je brezdomstvo zapleten pojav, ne more obstajati le ena rešitev. A najbolj celovita pot je razvoj nacionalne politike, kjer skupaj sedejo zdravstvo, šolstvo, policija, sociala in stanovanjski sektor, in vsak na svojem področju določijo neke ukrepe, s katerimi bi zmanjševali brezdomstvo. Izpostaviti gre stanovanjski sektor, ker če bi bilo na voljo dovolj dostopnih stanovanj, bi bilo brezdomstva v hipu konec.

V Evropi obstajajo zelo uspešne politike, predvsem v Skandinaviji. Takšnim politikam se reče "Najprej stanovanja!". Če daš človeku stanovanje, se bodo lažje uredila tudi druga področja njegovega življenja. V Sloveniji pa se morajo ljudje najprej urediti, najti službo …, potem pa bodo lahko dobili stanovanje. Vendar če nimaš stanovanja, ne boš nikoli dobil službe, ker se nimaš kje umiti, nimaš kje imeti svežih oblek, nimaš kje spati.

Pa so v skandinavskih državah s tem zmanjšali brezdomstvo?

V teh državah se brezdomstvo zmanjšuje, tudi za polovico. Kar pa sicer ne pomeni, da ne nastajajo novi brezdomci.