Plače bodo!

Je torej ljubljanski gradbinec, njegovi začetki segajo v zgodnja petdeseta leta, pred zlomom? Plače 18. tega meseca, kot zagotavljajo v SCT, bodo. Zanje menda celo ne bo treba najeti posojila, ampak kakšne bodo, plače namreč, se sprašujejo mnogi. Ali bodo zgolj v višini zajamčene plače, skrbi številne zaposlene. Če bodo res tudi izplačane, to seveda ne bo rešilo podjetja. Za plače ne bo potrebno posojilo? Usoda SCT je bolj in bolj v rokah bankirjev n vlade, vse manj pa v rokah prvega moža in enega od največjih lastnikov Ivana Zidarja. SCT najbolj bremenijo visoki dolgovi in kriza, ta je gradbince zaradi izgube poslov pahnila na rob preživetja. Če je imel SCT še konec lanskega leta le 252 milijonov evrov dolga, ga ima menda zdaj še enkrat toliko. Zaradi težav z likvidnostjo naj bi nekdanji gradbeni velikan v začetku meseca nehal poravnavati svoje obveznosti, kar pa v podjetju odločno zavračajo. Prav plačilna nedisciplina naj bi bila po mnenju številnih poznavalcev gradbene panoge pri nas značilnost te družbe. Zaradi vse večjih težav naj bi SCT tudi ustavil dela na kar nekaj gradbiščih, ki jih ima v Ljubljani. Velike težave imajo tudi na gradbiščih zunaj Slovenije v Bosni in Hercegovini, v Srbiji pa menda tudi v Albaniji.

SCT ima težave tudi zunaj naših meja Brez svežega denarja okrevanja SCT nikakor ne bo, denarja pa ni od nikoder. Za velike libijske posle slovenske banke ne dajo bančnih garancij. Zdaj vlada s finančnim ministrom Francem Križaničem in posojilno shemo za gradbince že mesece poskuša najti rešitev in pridobiti potrebni denar za večstomilijonske posle v Libiji, tudi za gradnjo treh avtocestnih vpadnic v drugem največjem libijskem mestu Bengazi. Pred meseci se je premier Pahor v družbi libijskega predsednika Gadafija veselo nastavljal soju žarometov in kamer, kaj več od tega pa se ni izcimilo. Prav libijski posel bi dal SCT nov zagon, saj je že dolgo jasno, da je družba prevelika za Slovenijo in premalo usmerjena na tuje, zahtevnejše trge. Pa o zakonu, ki bi SCT omogočil črpanje tovrstnih sredstev za libijski posel, ni dokončnega konsenza niti v koaliciji, kaj šele v opoziciji. Zato so številni že mesece prepričani, da brez libijskih poslov približno dvatisoččlanski kolektiv SCT preprosto ne more preživeti. Rešitev pred najhujšim ne bi bila niti prisilna poravnava, ki pa seveda ne diši niti številnim dobaviteljem niti podizvajalcem, ki bi s prisilko veliko izgubili, menijo poznavalci.

Žogica je zdaj na strani vlade in bankirjev, zlasti državnih bank. Da je gospodarska kriza potopila zlasti slovensko gradbeno operativo, je že nekaj časa jasno. Kot je jasno tudi, da je prav od vlade odvisno, ali bo SCT obstal.