Torek, 26. 4. 2022, 21.08
2 leti, 7 mesecev
Velika Putinova zvijača
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
33
Ruski predsednik Vladimir Putin je Ukrajino napadel zaradi svojih velikopoteznih načrtov, po katerih bi spremenil razmerja moči na evropski celini v korist Rusije.
Vladimirju Putinu ni nikoli šlo samo za Donbas. Ko je sprožil napad na svojo zahodno sosedo, je bil njegov cilj zelo jasen: podreditev Ukrajine. S tem bi Rusija izjemno okrepila svojo geopolitično in geostrateško moč na stari celini.
Včasih je mogoče zaslediti mnenje, da je ruski predsednik Vladimir Putin napadal Ukrajino samo zato, da bi preventivno ubranil obe samooklicani državi, Doneško in Lugansko ljudsko republiko, pred načrtovanim napadom ukrajinske vojske.
Putinu ni nikoli šlo samo za Donbas
Ampak bolj podroben vpogled v potek ruskega napada na zahodno sosedo kaže, da Putinu nikoli ni šlo le za obrambo obeh samooklicanih republik, ampak za podreditev vse Ukrajine.
Že takoj je treba poudariti, da proruski zagovorniki neodvisnosti Donbasa od Kijeva leta 2014 ne bi mogli obstati, če jih ne bi tudi vojaško podprla Rusija. S tem sta na ozemlju, ki je mednarodnopravno del Ukrajine, nastali samooklicani državi.
Podobnosti med Donbasom in srbskimi krajinami
Ti dve samooklicani državi sta pred 24. februarjem letos obsegali le manjši del ukrajinskih regij Lugansk in Doneck, saj je Kijev obdržal večino (okoli dve tretjini) teh dveh regij pod svojim nadzorom.
Leta 2014 se je v nekdaj industrijsko močnem in precej rusificiranem Donbasu, ki je po razpadu Sovjetske zveze doživljal postopen gospodarski in demografski upad, prorusko usmerjeno prebivalstvo uprlo Kijevu in razglasilo neodvisni republiki. Na fotografiji: praznovanje dneva ruske nacionalne zastave v Donecku.
Z ustanovitvijo obeh proruskih samooklicanih republik je v Ukrajini nastal podoben položaj kot leta 1991 na Hrvaškem, ko so hrvaški Srbi s pomočjo Jugoslovanske ljudske armade (JLA) vzpostavili samooklicano srbsko državo – Republiko Srbsko krajino (RSK). Ozemlje RSK je – razen območja v vzhodni Slavoniji – leta 1995 zasedla hrvaška vojska v operaciji, ki so ji dali ime Nevihta.
Strah pred ukrajinsko Nevihto?
Glede na to, da je Ukrajina v zadnjih letih krepila svoje vojaške sile, so nekateri analitiki vlekli vzporednice med Donbasom in RSK, torej da bo Ukrajina prej ali slej napadla obe samooklicani republiki in ju poskušala zasesti.
Podoben primer kot spodletela RSK na Hrvaškem sta tudi samooklicani državi na ozemlju Gruzije, Abhazija in Južna Osetija, ki sta se že v zgodnjih 90. letih uprli Tbilisiju. Njun obstoj vsa ta leta zagotavlja ruska vojska. Ko je avgusta 2008 poskušala Gruzija vojaško zasesti Južno Osetijo, je Rusija napadla Gruzijo, porazila gruzijsko vojsko in obdržala Južno Osetijo pri življenju.
Vkorakanje v donbaški samooklicani republiki
A če bi Putin želel samo preprečiti nekakšno ukrajinsko Nevihto, bi preprosto v obe samooklicani republiki poslal močne vojaške sile, tam zgradil močna vojaška oporišča in ju morda celo enostransko priključil k Ruski federaciji kot Krim leta 2014.
Če bi želel Putin dolgoročno zaščititi obe samooklicani ljudski republiki v Donbasu pred morebitnim vsesplošnim ukrajinskim napadom, mu ne bi bilo treba napasti Kijeva, ampak bi preprosto uradno vkorakal z rusko vojsko v Lugansko in Doneško ljudsko republiko ter ju uradno priključil k Ruski federaciji. Tako, kot je leta 2014 storil s Krimom.
Brez dvoma bi uradno vkorakanje ruske vojske v obe samooklicani republiki sprožile graje mednarodne javnosti, zlasti Zahoda, a verjetno kakšnih hujših sankcij ne bi bilo. Tudi mednarodna solidarnost z Ukrajino bi bila veliko manjša, prav tako najverjetneje ne bi bilo tako obsežnega dotoka sodobnega zahodnega orožja ukrajinski vojski, kot smo mu priča po ruskem napadu na Ukrajino. Morda tudi sporni projekt Severni tok 2 ne bi padel v vodo.
Želja po podreditvi Ukrajine
Z močno rusko vojaško podporo (ne pozabimo, da je Rusija tudi jedrska sila z več tisoč jedrskimi konicami) ter rusko vojaško utrditvijo razmejitvene črte med Ukrajino in samooklicanima republikama bi bil kakšen ukrajinski poskus Nevihte, če so ga Ukrajinci sploh kdaj resno načrtovali, skoraj misija nemogoče.
A Putinu seveda ni šlo samo za obrambo obeh samooklicanih republik. Prav tako mu ni šlo samo za zavzetje vsega Donbasa, torej za zavzetje ozemlja doneške in luganske regije, ki je po letu 2014 ostalo v rokah Ukrajincev. Šlo mu je za zasedbo in podreditev vse ali skoraj vse Ukrajine.
Putinove ozemeljske ambicije
Donald Trump je v ZDA leta 2016 zmagal s sloganom Make America great again (sl. Naredimo Ameriko spet veliko). Če je bil to za Trumpa le slogan, pa je Putin na drugi strani želel z napadom na Ukrajino dejansko uresničiti načrt, ki bi mu lahko v angleščini rekli Make Russia great again (sl. Naredimo Rusijo spet veliko). Torej ozemeljsko povečati Rusijo z zasedbo Ukrajine.
Rusija je že prvi dan vojne proti Ukrajini napadla letališče Hostomel pri Kijevu. Letališče je bilo predvideno kot odskočna deska za hitro osvojitev ukrajinske prestolnice v nekaj dneh. Ukrajinske sile so ta poskus hitro zatrle in tako Putinu preprečile bliskovito zmago v vojni. Putin je bil tako prisiljen spremeniti načrte in začeti dolgotrajno vojno proti Ukrajini. Na fotografiji vidimo ostanke ruskega helikopterja pri hostomelskem letališču, ki so ga uničile ukrajinske sile.
S podreditvijo Ukrajine bi Rusija zelo okrepila svojo geopolitično vlogo v Evropi. Vprašanje je tudi, kaj bi storila Orbanova Madžarska v primeru ruske zasedbe Ukrajine. Okrepil bi se tudi ruski vpliv v Srbiji in Črni gori. Moskva bi postala močan igralec na območju Balkana.
Putinovo velikopotezno razmišljanje
V ozadju ruskega napada na Ukrajino je bilo torej Putinovo velikopotezno razmišljanje. Kot že omenjeno, ni šlo samo za obrambo obeh samooklicanih republik in zasedbo vsega Donbasa. Šlo je za velikopotezno željo po podreditvi Ukrajine in krepitvi ruskega geopolitičnega vpliva na stari celini.
Zato je Putin že prvi dan ruskega napada poslal vojsko na letališče Hostomel pri Kijevu, da bi od tam vdrl v ukrajinsko prestolnico in strmoglavil ukrajinsko oblast ali pa jo vsaj prisilil v beg na zahod Ukrajine. Ko je to spodletelo, pa je poskušal Putin obkoliti Kijev. Tudi to mu ni uspelo, zato je rusko vojsko z območja Kijeva umaknil nazaj v Belorusijo in Rusijo.
Napad na Kijev ni bila samo taktična zvijača
Če bi želel Putin samo ubraniti donbaški republiki, mu ne bi bilo treba pošiljati ruskih vojaških enot na letališče Hostomel. Prav tako napad na Kijev ni bil samo taktična zvijača, da bi ruska vojska bolj razpršila ukrajinske sile ter tako lažje dosegla svoje cilje v Donbasu in regiji Herson na jugu Ukrajine.
Putin je želel s hitro podreditvijo Ukrajine okrepiti rusko geopolitično moč v Evropi. To mu za zdaj ni uspelo. Poleg tega je s tem, ko mu je bliskovita vojna proti Ukrajini spodletela, okrepil vlogo ZDA in Velike Britanije na stari celini, na drugi strani pa oslabil os Pariz-Berlin. Še zlasti Nemčija je v veliki zagati, saj je njena industrija precej odvisna od ruske energije in surovin. Na fotografiji: srečanje francoskega predsednika Emmanuela Macrona, nemškega kanclerja Olafa Scholza in poljskega predsednika Andrzeja Dude nekaj dni pred ruskim napadom na Ukrajino.
Putinovo velikopotezno razmišljanje je verjetno še najbolje opisal britanski zgodovinar Dominic Sandbrook, ki je 28. januarja letos, slab mesec pred ruskim napadom na Ukrajino, objavil članek v britanskem mediju UnHerd.
Vzporednice med Putinom in Petrom Velikim
V njem je povlekel vzporednico med Putinom in ruskim carjem Petrom Velikim, ki je Putinov velik zgled. Peter Veliki je Rusijo, ta je bila dotlej evropsko obrobje, vzpostavil kot evropsko velesilo. To mu je uspelo z zmago v bitki pri ukrajinskem mestu Poltava julija 1709.
V tej bitki je Peter Veliki premagal vojsko švedskega kralja Karla XII., ki se mu je pridružil hetman ukrajinskih zaporoških kozakov Ivan Mazepa. Del ukrajinskih kozakov pa je podprl ruskega carja.
Ruski imperij in vseruski imperator
V bitki pri Poltavi je Peter Veliki z zmago nad švedsko-ukrajinsko vojsko položil temeljni kamen ruskega imperija. Za Rusijo do leta 1917 v slovenščini uporabljamo oznako carska Rusija, a dejansko se je Rusija uradno imenovala Rusko carstvo (ru. Ruskoje carstvo oziroma pozneje Rosijskoje carstvo) le do leta 1721.
Car Peter Veliki, ki je z zmago nad švedsko-ukrajinsko vojsko v bitki pri Poltavi leta 1709 iz Rusije naredil evropsko velesilo, je velik Putinov zgled.
Od takrat je bila uradno Ruski imperij (ru. Rosijskaja imperija) in od takrat je imel ruski car v svojem vladarskem naslovu najprej oznako vseruski imperator (ru. imperator vserosijski).
Poltava 2022
Napad na Ukrajino je torej za Putina nekakšna Poltava 2022. Vojna, ki lahko spet iz Rusije naredi veliko evropsko silo, silo, ki se lahko vpleta v evropske zadeve in ogroža EU.
Ne pozabimo, da je z razpadom Sovjetske zveze Rusija po letu 1991 postala bolj azijska ali evrazijska sila kot evropska, saj je bil njen vpliv že zemljepisno gledano potisnjen na evropsko obrobje, tako kot pred bitko pri Poltavi. V tolažbo ji je lahko bila odločitev Belorusije, da ostane zvest del ruskega vplivnega območja.
Boj za Ukrajino
Bolj trd oreh za Moskvo je bila Ukrajina, ki jo je stalno mikal Zahod. Leta 2014 je Ukrajina dokončno spolzela iz Putinovih rok. Ruski predsednik je nato z zasedbo Krima in s podporo donbaškim proruskim zagovornikom neodvisnosti reševal, kar je lahko.
Putinu bi se po predsedniških volitvah v Belorusiji leta 2020 lahko zgodilo podobno kot leta 2014 v Ukrajini – še ena država bi spolzela iz ruskega vplivnega območja. Moskva je zato močno podprla beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka pri njegovi zadušitvi protestov beloruske opozicije. Lukašenko se je tako tudi po Putinovi zaslugi obdržal na oblasti. Dogodki v Belorusiji so bili verjetno za Putina le dodatna spodbuda za vojno proti Ukrajini, saj je bila od Moskve neodvisna Ukrajina velik zgled za belorusko opozicijo.
Napad na Ukrajino je bil za Putina verjetno nujen tudi zato, ker je bila od Moskve neodvisna Ukrajina zgled in spodbuda za prozahodno belorusko opozicijo, ki želi vreči z oblasti beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka.
Podrejena Ukrajina je zagotovilo za podrejeno Belorusijo
Po volitvah leta 2020 se je zdelo, da bo Belorusija spolzela iz ruskih rok tako kot Ukrajina leta 2014. Morda bi v skrajnem primeru Putin takrat celo poskušal z ruskim vojaškim posegom ohraniti Lukašenka na oblasti. S podreditvijo Ukrajine pa bi Putin še bolj utrdil rusko nadoblast nad Belorusijo.
V ozadju Putinove želje po podreditvi Ukrajine je tudi strah, da bi imela Rusija neposredno na svoji meji od Moskve neodvisno veliko slovansko državo, ki bi bila vojaško in gospodarsko močna ter bi tekmovala z njo za vpliv v Belorusiji ter na vzhodnočrnomorskem območju.
33