Trend na Kitajskem – ne kaži, da si bogat, ker te bodo oplazili davki

Tako o boju proti korupciji, kot jo vidijo Kitajci in ki je ena od glavnih tem vseljudskega kongresa poslancev v Pekingu, enega od ključnih političnih dogodkov v državi, pravi Peter Zupanc, Slovenec iz Polzele, ki živi in dela kot učitelj angleščine v južnokitajski provinci Guangxi, v mestu Nanning. Poleg dogajanja v zvezi s kongresom smo se s Petrom Zupancem pogovarjali tudi o varnostnih ukrepih na Kitajskem po pokolu Ujgurov v Kummingu, v katerem so do smrti zabodli skoraj 30 ljudi.

Kako na Kitajskem v javnosti spremljajo vseljudski kongres poslancev v Pekingu in kakšno vlogo mu pripisujejo? Vseljudski kongres poslancev je vsekakor izjemno pomemben dogodek, zelo pokrit v medijih. Konec koncev so mediji državni. Kongres napoveduje smernice za prihodnost, med drugimi velja omeniti povečanje pozornosti vprašanju onesnaženja, terorizma, večjemu proračunu za vojsko itn.

Kakšno je resnično prizadevanje za odpravljanje korupcije, kar naj bi tudi bila ena od glavnih tem zasedanja ljudskega kongresa? Večina mojih tukajšnjih prijateljev predsedniku Xi Jin Pingu zaupa in verjame, da je njegova borba proti korupciji iskrena. Slišal sem kar nekaj osebnih zgodbic, ki to potrjujejo. Vendar pa je obenem treba vedeti, da je vprašanje korupcije na Kitajskem globoka korenina, ki jo je težko izruvati. Seveda je vprašanje, zakaj je treba zdravnika podkupiti, a del odgovora je lahko tudi – tradicija.

Veliko je tudi govora o dvigu gospodarske rasti. Kitajski premier Li Keqiang je na začetku kongresa napovedal 7,5-odstotno gospodarsko rast. Kako se sicer v zadnjih letih živi na Kitajskem? 7,5-odstotna gospodarska rast pomeni upočasnjevanje. Ne vem, kako je videti na severu, ki je najverjetneje bolj merodajen, saj gospodarska rast tam traja dlje. Tu na jugu, ki je z rastjo začel pozno, upočasnjevanja ni videti – nenehno se vlaga, predvsem v infrastrukturo, ceste. Povsem preprosto opažanje – cene so vsekakor v zadnjih treh letih šle navzgor, in to predvsem cene živil. Upam si reči, da zdaj več ljudi v mestu premore več denarja. Najnovejši trend, vsaj na jugu, je sicer biti low key – na zunaj ne pokazati, da si bogat, ker te bodo oplazili davki.

Ali je še vedno velika razlika med kakovostjo življenja na podeželju in v urbanih središčih? Seveda obstaja tista naravnost neizčrpna plast podeželskega prebivalstva, predvsem mladega, ki se nezadržno seli v mesta, in v iskanju boljšega življenja "začenja iz ničle". Na določenem delu podeželja poteka urbanizacija, a prijatelji od tam pravijo, da ta ne nudi zares možnosti boljšega življenja. Življenje se je načeloma na bolje spremenilo tudi njim ... postali so premožnejši, ker so se preselili. Guangxi ima predele, ki se ne premaknejo ne v eno ne v drugo smer in se verjetno zaradi geografije niti ne bodo premaknili.

Ali so se po pokolu Ujgurov v Kummingu močno poostrili varnostni ukrepi na Kitajskem? Da. A ne povsod.

Kako to čutite v Nannigu? Ali tudi tam prihaja do kakšnih mednacionalnih napetosti? Prijatelji pravijo, da jih je strah. Pred dnevi se je še en pokol z nožem zgodil v Guilinu (ista regija, nekje 500 km stran) – sicer le en, in skoraj gotovo nepovezan s temi v Kunmingu, a to zadostuje. Sicer velikih sprememb na ulicah ni, tudi več policije ne. Za zdaj tako uradna verzija dogodka kot logika narekujejo, da se podobno lahko zgodi na krajih z veliko turističnega in drugačnega transporta – tako Kunming kot Guilin sta takšna kraja, Nanning pa ni. Zato bodo tudi varnostni ukrepi najbolj poostreni na takšnih lokacijah. Glede na to, da je tole področje etnično in religiozno zelo mešano, lahko za zdaj rečem, da napetost ne narašča. Se pa malce bojim dolgoročnih posledic – Ujguri so tu znani kot prinašalci težav in zdaj se ta slika v očeh večine gotovo ne bo popravila.

Kaj pa se na Kitajskem govori in poroča o reformah, kot je sprememba politike enega otroka? Spremembe politike enega otroka so že uveljavljene – če je eden od zakoncev edini otrok, lahko par ima dva. Zelo možno je, da v mestih to ne bo povzročilo velikih sprememb. Ljudje, navajeni na standard, ga ne bodo hoteli izgubiti. Verjamem pa, da bodo ljudje na podeželju imeli več otrok. Na podeželju so že prej bile izjeme pri tej politiki, recimo narodnostne manjšine, ki lahko imajo, odvisno od lokacije in manjšine, po več otrok.

Lahko podrobneje pojasnite zaplet z delovno vizo v Hongkongu? Pomembno pri tej zgodbi je, da se je še pred nekaj časa dalo kakršnokoli vizo, turistično ali študentsko, v Hongkongu zamenjati za delovno. Zdaj je politika pridobivanja vize poostrena in vsakdo, ki želi menjavo, mora nazaj v svojo državo. Govori se o tem, da tisti, ki niso "native speakerji" in nimajo "masterja" v angleščini, ne bodo pridobili vize.

Je mogoče iz tega kaj sklepati v širšem družbenem kontekstu? Prva misel v širšem kontekstu je: "Kitajska se spet zapira". A to ni nujno res in Kitajska ima svoje razloge, zakaj uveljavljati ostrejše ukrepe (konec koncev tudi mi nismo ravno znani po poenostavljanju birokracije za tujce in tudi Kitajce). Tu smo navajeni, da se stvari spreminjajo skoraj nenehno. Prav pred kratkim sem imel debato o varnostih in gotovostih, iz katere sva s prijateljico izšla s še enim zelo lepo posplošenim zaključkom: "Naša Evropa ima socialno varnost, nima pa denarja, Kitajska ima vedno več denarja, nima pa socialne varnosti in gotovosti."