"Težko govoriš državi, naj opusti jedrsko orožje, če tega pred tem ne storiš sam."

Severna Koreja je v nedeljo opravila šesti jedrski poskus v zadnjih desetih letih. V 21. stoletju ga ni izvedla še nobena druga država. Kljub temu jedrski poskusi v mednarodnopravnem smislu še niso prepovedani.

Čeprav je lani minilo dvajset let od podpisa pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT), ključni mednarodni dokument, ki jih preprečuje, uradno še vedno ni veljavi. To bo postal, ko ga bo ratificiralo 44 držav, naštetih v enem od aneksov te pogodbe. Manjka jih še osem: ZDA, Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael, Iran, Egipt in Severna Koreja. Pet od teh je jedrskih sil, o eni (Izrael) se špekulira, da to orožje ima, še ena (Iran) pa ga je bila sposobna izdelati.

Organizacija, ki skrbi za uveljavitev CTBT, ima sedež na Dunaju. Njene merilne postaje so prve zaznale, kaj se je zgodilo v Severni Koreji. Na Bledu smo se pogovarjali z njenim izvršnim sekretarjem Lassino Zerbom.

Kaj se je v nedeljo zgodilo v Severni Koreji?

Priče smo bili novemu jedrskemu poskusu, že šestemu, ki ga je država naredila od leta 2006. 3. septembra ob 3.30 zjutraj po koordiniranem univerzalnem času (UTC) so naši mednarodni opazovalni sistemi zaznali neobičajen seizmični signal, ki je bil zelo močan.

"Opažam različno retoriko kot prej. Trumpova administracija ne govori z enotnim glasom. Eni so naklonjeni k mirni rešitvi, drugi pa ne." Foto: Reuters

Kako dolgo je trajalo, da ste ugotovili, ali gre za naravni ali umetni potres?

Včasih traja dlje, ampak v nedeljo že od začetka ni bilo dvoma. Potres se je zgodil na lokaciji, kjer naravnih potresov ni. Prihajal je s severovzhoda Korejskega polotoka – natanko od tam, kjer so podobne poskuse izvajali že v preteklosti.

Kdaj ste ugotovili, da gre za vodikovo bombo (ki je močnejša od 'klasične' jedrske, saj uporablja kombinacijo jedrske fizije in fuzijske reakcije, op. a.)?

Za nas niti ni pomembno, ali gre za jedrsko ali vodikovo bombo. S tehničnimi orodji, ki jih imamo na voljo, ne moremo ugotoviti, ali je šlo za jedrsko ali vodikovo bombo. Naša naloga je zaznati vsak poskus in ugotoviti tehnične specifikacije eksplozije.

Za vodikovo bombo potrebujete ogromno količino energije. Že zdaj lahko potrdim, da je bila moč te eksplozije precej večja od vseh eksplozij, ki smo jih kadarkoli opazili v tej regiji, torej v letih 2016, 2013, 2009 in 2006, ko je Severna Koreja izvajala poskuse.

Severnokorejski jedrski program je torej vedno močnejši?

Da. Naši analitiki v zadnjih dneh delajo noč in dan. Izmerjena magnituda potresa je bila več kot šest. To je precej več kot pri zadnji eksploziji, ki je imela moč 5,1. In to je tisto, kar nas lahko vse najbolj skrbi. Severna Koreja v tehnološkem smislu dela velike korake naprej.

"Zagotovo se je Severna Koreja pokazala kot povsem nepredvidljiva. Če bi Peking resnično imel moč nad Pjongjangom, se to ne bi dogajalo." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Je že sposobna namestiti jedrske bombe na rakete srednjega in dolgega dosega?

Če najprej izvedejo balistični test in izstrelijo raketo čez Japonsko, nato pa takoj za tem izvedejo še jedrski poskus, je jasno, da hkrati razvijajo orožje in načine, kako s tem orožjem zadeti zelo oddaljeno tarčo.

Vas je ob zadnjem poskusu kaj presenetilo? Razen moči.

Naša naloga je le opazovanje. Jasno pa je, da Severna Koreja ne opravlja več poskusov manjšega obsega, ampak že velike. Če jim je uspelo ustvariti bombo, deset- ali dvajsetkrat močnejšo od tiste, ki je padla na Hirošimo, sem prepričan, da so v Severni Koreji zelo blizu tistemu, kar želijo doseči.

Kakšne bi bile posledice eksplozije te bombe v naseljenem območju?

To je preprosto izračunati. Učinke, ki sta jih povzročili bombi v Hirošimi in Nagasakiju, pomnožite z deset ali dvajset.

Zakaj pa se moč severnokorejskega programa kljub sankcijam povečuje? Kje dobijo tehnologijo?

Ne poznam vseh forenzičnih podrobnosti. Sankcije pa očitno niso učinkovite, saj jih razvoj orožja v Severni Koreji vedno prehiti. Potrebujemo širši razmislek o politiki glede te države. Ne vem, ali sankcije in drugi ukrepi delujejo. Vem pa, da če bi delovali, njihovi poskusi ne bi bili vedno močnejši. Ustvariti moramo razmere za pogovore in pogajanja.

Kakšno gorivo imajo? Uran ali plutonij?

S tem se ukvarja Mednarodna agencija za jedrsko varnost, naša sestrska organizacija, ki ji pomagamo s tehničnimi podatki. Informacije je težko preverjati, saj Severna Koreja njenim strokovnjakom ne dovoli blizu. Vemo, da imajo zmogljivosti za bogatenje urana. Kje natančno in koliko jih je, pa sam ne vem. Prav tako ne, kolikšne so njihove zaloge plutonija.

Je severnokorejski jedrski poskus v prvi vrsti politično sporočilo ali ena od faz v razvoju orožja?

Oboje. Poleg tega, da preizkušajo tehnologijo, mednarodni skupnosti sporočajo, da jih moramo jemati resno. Žal je tako.

Kakšna pa je politična kalkulacija režima Kim Džong Una? Je dokončno pokazal, da ga nihče ne obvladuje – še najmanj Kitajska, ki je pred časom opozarjala, da so razmere na Korejskem polotoku, njenem dvorišču, že blizu roba?

Zagotovo se je Severna Koreja pokazala kot povsem nepredvidljiva. Če bi Peking resnično imel moč nad Pjongjangom, se to ne bi dogajalo. Mednarodno skupnost pozivam, naj da prednost diplomaciji. S taktiko korenčka in palice naj prisili Severno Korejo nazaj za pogajalsko mizo, kjer je nekoč že bila.

Kako v tej luči gledate na politiko ameriškega predsednika Donalda Trumpa do Severne Koreje, ki ji občasno zagrozi tudi z vojno?

Opažam različno retoriko kot prej. Trumpova administracija ne govori z enotnim glasom. Eni so naklonjeni k mirni rešitvi, drugi ne. Problematiko Severne Koreje bi morali prepustiti Organizaciji združenih narodov (OZN) – bodisi Varnostnemu svetu bodisi Generalni skupščini. Na enak način je mednarodna skupnost leta 2015 dosegla dogovor z Iranom, ki so ga podpisale države skupine P5+1 (ZDA, Kitajska, Rusija, Francija, Velika Britanija in Nemčija) in EU. Šlo je za enega večjih uspehov v multilateralni diplomaciji.

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Toda dva ključna igralca v JV Aziji – ZDA in Kitajska – nista ratificirala pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT)? Kako lahko govorimo o doktrini jedrskega 'zadrževanja', če se to še ni zgodilo?

Zadeli ste žebljico na glavico. Na težavo Severne Koreje ne smemo gledati kot na kozarec, ki je na pol prazen, ampak kot priložnost za uveljavitev CTBT. Težko je govoriti državi, naj opusti jedrsko orožje, če tega pred tem ne storiš sam. Mednarodna skupnost bi morala več pozornosti posvetiti nadzoru nad oboroževanjem in uveljavljanju sporazumov. Končni učinek bo v vsakem primeru enak. Če s Severno Korejo dosežemo dogovor o moratoriju, ne bo več poskusov. Enako bo tudi v primeru, če stopi v veljavo CTBT.

Pa res verjamete, da so ZDA zmožne storiti ta korak? Navsezadnje je nekdanji predsednik Barack Obama ratifikacijo CTBT že leta 2009 napovedal kot eno od prednostnih nalog. Zgodilo se ni nič.

Vsaka administracija ima lastne prioritete. ZDA bo treba prepričati, naj podprejo vsak sporazum, ki pripomore k njihovi nacionalni varnosti. Če nam bo uspelo, se bomo znašli v položaju, ko bo Trumpova administracija vsaj razmislila o tem. Glede tega intenzivno delamo.

Zakaj Obami ni uspelo?

O nujnosti ratifikacije pogodbe CTBT je večkrat govoril, tudi na zasedanju Generalne skupščine OZN v New Yorku. Toda v demokratični državi včasih ne pomaga, da ima predsednik dobre namene, če nima podpore v senatu. Obamova težava ni bila osebna volja, ampak politična realnost.

"ZDA bo treba prepričati, naj podprejo vsak sporazum, ki pripomore k njihovi nacionalni varnosti." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Severnokorejske rakete lahko dosežejo ameriško oporišče Guam in rob Aljaske. To je zdaj že jasno. Zaostrovanje razmer, ki neposredno ogrožajo ozemlje ZDA, je torej ob zavedanju, da bi napadu na Severno Korejo sledila krvava vojna z nepredvidljivimi posledicami, tudi priložnost za uveljavitev pogodbe?

To je neke vrste protislovje. V vsaki težki situaciji je treba razmisliti o tem, kako zgraditi most med tistimi, ki bi se morali pogovarjati. Pogodba CTBT bi morala biti predmet vseh razprav. Ne le o Severni Koreji, ampak o nadzoru nad oboroževanjem na splošno. Skupni cilj bi moral biti svet brez jedrskega orožja.

Jedrsko orožje je eden od simbolov hladne vojne. V devetdesetih letih je sprva kazalo, da svet brez jedrskih poskusov ni več tako daleč. Odrekla se jim je Rusija, ena od jedrskih sil. Zakaj se ni šlo do konca?

Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti. A že ena stvar je zanimiva. Pogodba CTBT vsebuje aneks 2, ki predvideva, da je za veljavnost absolutno nujna ratifikacija 44 držav. V konvenciji o kemičnem orožju takšnega člena ni. Nekateri sporazumi so stopili v veljavo z manj podpisi kot pogodba CTBT. Pogodbo CTBT je podpisalo 183 držav, ratificiralo pa 163 držav. 90 odstotkov sveta je reklo 'ne' jedrskim poskusom.

Pogodba je še vedno v pravnem nikogaršnjem prostoru. Se katera od osmih držav že nagiba k ratifikaciji?

V Iranu temu niso tako nenaklonjeni, poudarili pa so, da želijo odločitve sprejemati postopoma. Leta 2015 so sklenili dogovor, podpisali so tudi sporazum o neširjenju jedrskega orožja. Zdaj čakajo, kaj bodo dobili v zameno. Če bo dogovor, sklenjen s šestimi državami in EU, ostal, verjamem, da bo Iran v naslednji fazi ratificiral tudi pogodbo CTBT. Multilateralna diplomacija so v resnici pogajanja in barantanje.

"Skupni cilj bi moral biti svet brez jedrskega orožja." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Kaj pa Pakistan in Indija?

Obe državi sta sprejeli enostranski moratorij na poskuse. Zavezali sta se, da jih ne bosta izvajali. Pozorno opazujeta druga drugo. Pakistan je že opazovalec pri CTBT. Gre za majhen, a pomemben korak, po katerem se lahko pogovarjamo o nadaljnjih korakih.

Vas skrbijo povezave Pakistana s Severno Korejo pri razvoju jedrskega programa?

Trudim se, da me ne.

Je Izrael, za katerega se domneva, da razpolaga z zajetnim jedrskim arzenalom, a tega ne priznava, kdaj izvedel kakšen jedrski poskus?

Ne da bi vedel za to. Z Izraelom dobro sodelujemo. Obstajajo znamenja, da bi lahko v prihodnjih letih ratificirali pogodbo CTBT.

Zakaj pa države ne želijo pogodbe, če ne delajo več jedrskih poskusov?

Morda zato, da bi jih nekoč ponovno lahko.