Svet se ukvarja z malezijskim letalom, prevozniki pa tekmujejo v tem, kateri je najudobnejši

Medtem ko se svet in del politike ubadata s tem, kaj bo povedala črna skrinjica iz malezijskega letala, ki po vzletu iz Amsterdama ni nikoli doseglo Kuala Lumpurja, si letalska industrija daje posla z vprašanji, kateri jekleni ptiči so bolj in kateri manj udobni.

Rezultati pred kratkim sestavljene lestvice World Airline Awards kažejo, da deset tisoč milj nad zemljo, vsaj kar zadeva udobje, prevladuje ponudba z Bližnjega in Daljnega vzhoda. Za najudobnejšega prevoznika v ekonomskem razredu je bil razglašen Saudi Arabian Airlines, sledita mu Korean Air in Garuda Indonesia. V poslovnem razredu se je, če gre verjeti lestvici, s tal najprijetneje dvigniti z družbami Singapore Airlines, Japan Airlines in Oman Air.

Primat gre Emiratesu, Američani brez predstavnika med prvo deseterico Splošni laskavi naziv najbolj zaželenega prevoznika so nabiralci zračnih milj oddali v roke dubajski družbi Emirates. Ta lahko svoje številne potnike – po številu teh je v svetu prav pri vrhu – popelje v več kot 70 držav, ponaša pa se z eno najmlajših zračnih flot s številnimi širokotrupnimi letali, kot je na primer dvomotorni gigant boeing 777.

Končna razvrstitev na lestvici po željah letečih Zemljanov se zdi posebej boleča za Američane, saj prav nobeni od letalskih družb onkraj luže ni uspel preboj med deset ponudnikov, ki znajo najbolje poskrbeti za svoje zračne goste.

Legendarni ameriški časopis The Atlantic je ugotovljeno pomanjkanje udobja na domačih letalih pospremil z besedno ostjo, češ ni čudno, saj si domači ponudniki prav posebej prizadevajo za klavrno počutje potnikov, večje udobje, ki bi ga morala prinašati njihova lojalnost letalskim družbam, pa raje nadomeščajo z zračnimi priboljški, ki jih morajo potniki dodatno plačevati.

Bo Airbus navdušil novo generacijo potnikov? Kljub zapisanemu pa številnim ameriškim letalskim prevoznikom vseeno ni mogoče očitati, da se za odjemalce letalnih izkušenj ne trudijo. Tudi več kilometrov nad zemljo znajo namreč ponuditi dobrote, kot sta povezava wi-fi in televizija z več deset programi. Usnjeni sedeži so že dolgo stalnica, za korpusno obilnejše primerke pa so že nekaj časa na voljo dodatna sedala, ki – ne nujno proti plačilu – utrujenim telesom v razredčenih atmosferskih razmerah omogočajo dovolj prostora za počitek.

Zadnje čase se trudi biti inovativen tudi vrhunski izdelovalec letal Airbus, čeprav nekateri ugotavljajo, da morda ne nujno v smeri pozitivne avantgarde. Proizvajalec, ki je na evropskih tleh samo lani sestavil več kot 600 jeklenih "frfotavcev", precej teh pa dobavlja tudi letalskim gigantom, kot so American Airlines, US Airways, United Airlines in Delta Air, je pred dnevi priglasil patentno vlogo, s katero želi povečati učinkovitost na krajših poletih. Prevod izraza večja učinkovitost v jezik navadnih ljudi pokaže, da so Airbusovi konstruktorji zasnovali sedeže s tanjšimi naslonjali in brez mizic, ki so namenjene obedovanju, s čimer želijo pridobiti več prostora za dodatna sedala. To hkrati pomeni manj prostora za noge.

Revija The Switch se ob tem sprašuje, ali nove priprave za sedenje morda ne bodo videti kot srednjeveška mučilna tehnologija, udobje pa bo na ravni starogrških galej. A se Airbus brani, da potnikom na poletih, ki trajajo uro ali nekaj več – za te naj bi novo linijo tudi snovali –, tako ali tako ni treba posebej stiskati zob, ker je vsega skupaj dokaj hitro konec.

Varnostna taksa, ki ni namenjena varnosti Spletu nenavadnih in zadnje čase tudi tragičnih prigod, povezanih z letalstvom po svetu, se je pred kratkim priključil še ameriški kongres, ki si je omislil uvedbo dodatne varnostno-prevozne takse na območju ZDA. Vendar ta, zvito, ni namenjena zviševanju varnostnih standardov potujočih, ampak polnjenju zveznega proračuna. V tem ta hip po pisanju spletnih časopisov zeva - večmilijardna luknja.