Nedelja, 17. 4. 2016, 18.30
6 let, 6 mesecev
Slovenski picopek na Hrvaškem: Državljanstvu se ne bom odrekel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,03
10
Ljubezen ima čudna pota, pravijo. Svojo je prehodila tudi v primeru Dejana Hajdarevića. 41-letni picopek iz Ljubljane se je na silvestrovanju v Bratislavi zaljubil v Zagrebčanko in se po letu dni ljubezni na daljavo preselil v sosednjo prestolnico. Verjetno za zmeraj.
Sorodno dušo lahko najdeš v najbolj nenavadnih situacijah. Dejan Hajdarević je svojo, Branko Branković, našel v eni od bratislavskih diskotek, kjer sta leta 2005 oba preživljala najdaljšo noč.
"Bila je takšna gneča, da nisem mogel niti do točilnega pulta, zato sem prvo punco, ki sem jo srečal, prosil, naj mi poda kozarec, da nazdravimo za polnoč. No, na koncu se je izkazalo, da bo to dekle nekoč moja žena," je pripoved o razlogih, ki so ga pripeljali na Hrvaško, začel 41-letni Hajdarević.
Beseda je dala besedo in začela se je njuna zveza na daljavo. Dejan je vsako soboto zvečer, ko je končal delo, sedel na vlak za Zagreb ali se tja zapeljal z avtomobilom in se v ponedeljek zgodaj zjutraj (prosto je imel samo nedeljo) vrnil v Ljubljano, kar naravnost v službo.
Dejan si je v Zagrebu ustvaril družino. S 15-mesečnim sinom Majem se skuša čim več pogovarjati v slovenskem jeziku, a priznava, da mu to vedno ne uspeva najbolje. Fotografija je nastala med enim od obiskov Ljubljane.
Ko pregovor Daleč od oči, daleč od srca postaviš na laž
Kljub pregovoru daleč od oči, daleč od srca je njuna ljubezen prenesla davek, ki ga prinašajo kilometri, in že čez leto dni se je Dejan, potem ko se je s prijatelji vračal s silvestrovanja v Krakovu, odločil, da že v Zagrebu izstopi z avtobusa in ostane v domačem kraju svoje izvoljenke. "S kovčkom, ki sem ga spakiral za Krakov, sem ostal v Zagrebu. Sploh se nisem vrnil v Ljubljano. Potreboval sem spremembo," se spominja.
Najprej je mislil, da bo v Zagrebu ostal mesec, dva, zdaj tam živi že deseto leto. "To je bila super odločitev," je prepričan.
Življenja se je hitro navadil, tudi jezik (pravi, da Zagrebčani govorijo purgerski jezik, ki ga zdaj že dodobra obvlada) mu ni povzročal nobenih preglavic. Njegov oče prihaja iz Hrvaške, Dejan pa izvira iz generacije, ki je v osnovni šoli še usvajala osnove srbohrvaškega jezika in odraščala ob jugoslovanskih filmih.
Tako kot v Ljubljani tudi v Zagrebu dela kot picopek.
Kot picopek se je dobro znašel
"S službo sem imel na začetku kar nekaj težav, predvsem zaradi birokracije, skozi katero se je bilo treba prebiti, da sem dobil vsa potrebna dovoljenja za delo in bivanje na Hrvaškem. Prvo službo sem dobil v piceriji ob jezeru na Jarunu in po tem se mi je odprlo vedno več vrat," se spominja.
K temu je veliko pripomogel tudi ugled, ki si ga je že v Ljubljani ustvaril kot picopek, saj so ga lastniki novih picerij pogosto klicali, naj jim pomaga lokal postaviti na noge.
"Lani sva s prijateljem odprla tudi svojo picerijo, a sva kmalu ugotovila, da biti sam svoj gospodar vendarle ni tako lepo in preprosto. Poleg tega, da si ves čas v službi, kmalu spoznaš, da ti davkarija pobere res velik del zaslužka, zato sva lokal zaprla," je povedal Hajdarević, ki smo ga obiskali v piceriji Rikula v Zagrebu. Ta je ravno toliko oddaljena od središča mesta, da se v urah, ko se iz Dubrave blizu stadiona Maksimir odpravlja v službo, izogne gneči.
Gneča je, a se ji da izogniti
"Dolga leta sem se vozil na čisto drug konec Zagreba, na Jarun, k sreči imam novo službo tik pred vrati. Z avtomobilom potrebujem približno sedem minut, kar je krasno."
Rad se vozi tudi s tramvajem. "Tramvaj je super stvar, dokler dela," namigne. "Ko zmanjka elektrike, se zgodi nesreča ali kaj podobnega, in to se dogaja pogosto, nastajajo dolgi zastoji in dan imaš hitro izgubljen," dodaja. Tudi taksiji so postali cenovno bolj dosegljivi kot nekoč, ko so si jih lahko privoščili edino buržuji, pravi.
Jagnjetina na vsakem koraku
Z zdravstvom k sreči nima veliko izkušenj, niti ni zavarovan, kar zadeva hrano, pa ima mešane občutke. "Kar nekaj časa je trajalo, da sem se navadil na vonj in okus jagnjetine, ki je na Hrvaškem zelo priljubljena. Je pa zanimivo, da konjskega mesa tukaj skoraj ne boste dobili," pravi. "Glede kakovosti pic nam sledijo. Mogoče sem s svojimi recepti tudi sam nekaj prispeval k temu," navrže v smehu.
Tako kot imamo v Sloveniji Olimpijo in Maribor, imajo na Hrvaškem rivalstvo med Hajdukom in Dinamom. Hajdarević navija za Dinamo.
"Vi imate NK Maribor in Olimpijo, mi imamo Dinamo in Hajduk"
"Kakšno mnenje imajo Zagrebčani o Slovencih? "Po mojem mnenju zelo dobro. Ko sem pred leti začel delati v eni od picerij na Jarunu (zagrebški Tivoli), so mi vsi, ki so izvedeli, da sem Slovenec, plačali pijačo. Češ, pospravi denarnico, bodo oni poskrbeli zame. To me je zelo presenetilo.
Z vsemi se dobro razumem, je pa res, da se ne pogovarjamo o Piranskem zalivu in podobnih temah. Tu bi se morda res lahko pojavila nesoglasja. Je pa dejstvo, da so Hrvatje precej drugačni, kot jih prikazuje politika. Kar zadeva Zagrebčane, mislim, da imajo več težav z Dalmatinci kot s Slovenci. Tudi zaradi nogometa. Tako kot imate vi Maribor in Olimpijo, imamo mi Dinamo in Hajduk," pravi. Ob tem ne skriva naklonjenosti zagrebškemu Dinamu, kjer igra tudi slovenski nogometaš Petar Stojanović.
Slovenskemu državljanstvu se ne bo odpovedal.
Obdržal bo slovensko državljanstvo
Kljub desetletnemu življenju na Hrvaškem je še vedno državljan Slovenije. "Slovenskemu državljanstvu se ne bom odrekel nikoli," poudarja. "Pri iskanju službe zaradi državljanstva nikoli nisem imel težav. Verjetno je to, da sem dober picopek, dovolj dobro zagotovilo, da sem dober kader," razmišlja Hajdarević, ki se v Ljubljano vrača le od tri- do štirikrat letno.
"V zadnjem obdobju smo imeli precej stroškov, zato nam več ni zneslo," pravi. "Žena je po porodniškem dopustu ostala brez službe, poleg tega smo končno odplačali stanovanje, ki je bilo v Zagrebu precej cenejše kot v Ljubljani. Za skoraj novo, 80 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Dubravi smo plačali 90 tisoč evrov, medtem ko smo v Ljubljani stanovanje starejšega letnika, veliko 70 kvadratnih metrov, prodali za 136 tisočakov," pojasnjuje.
O vrnitvi v Slovenijo ne razmišlja. "Mislim, da bomo ostali kar v Zagrebu," pravi Hajdarević. "S hrvaško plačo bi zelo težko živeli v Ljubljani. Da, to bi res bila kriza," se zamisli.
Kakovost življenja na Hrvaškem se mu zdi na visoki ravni, celo višji kot v Sloveniji. "Pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo bi to trdil za Slovenijo, danes pa ne več. Zdi se mi, da je Ljubljana v zadnjih letih zamrla, sploh če jo primerjam s časi pred vstopom v Unijo. Ljudje so bili včasih bolj sproščeni, veseli, danes pa se mi zdijo precej zamorjeni, razpravljajo samo o težavah."
Nad ekonomsko krizo z osebno finančno disciplino
Trdi, da gospodarske krize na Hrvaškem ni občutil. "Krizo imajo ljudje v glavi. To je podpihovanje naroda! Mislim, da je veliko odvisno od osebne discipline. Z ženo skupaj zasluživa približno 1.500 evrov, a ne razmetavava z denarjem in živiva lepo življenje. Raje izpustiva kakšno kavico v lokalu ter dajeva denar na stran in tako kaj prihraniva. Kot že rečeno, sva odplačala stanovanje in avtomobil, pa še kakšno potovanje si bomo privoščili."
Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen ... Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.
Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.
10