"Slovenija je super, a moraš pogledati tudi čez planke"

V želji po novih izkušnjah in znanjih ter navezovanju poslovnih stikov se je Martin Glavič pred dvema letoma odločil, da pogleda čez slovenske planke.

"Dejstvo je, da sem se v Sloveniji malo naveličal vsega skupaj in želel videti kaj več, kar presega slovensko majhnost," pripoveduje Martin. Dvignil je telefon in poklical znance v tujini, pobrskal po spletnih straneh, šel na razgovore v Nemčijo in Švico ter nazadnje z angleškim jahačem podpisal pogodbo.

V konjeništvu že od otroških let 31-letni Martin je že vse življenje predan konjeništvu, o tem je sanjal že kot otrok in po 23 letih gibanja v teh vodah pravi, da ostaja zvest svoji strasti, saj je to tisto, kar zna in rad dela.

S konjeništvom je tako povezana tudi njegova zgodba o skoku v tujino. V službi pri angleškem jahaču je bil deset mesecev, skrbel je za celoten menedžment njegove skakalne ekipe, od organizacije, prevozov, veterinarske oskrbe, kovanja do fizične priprave, treningov in dresure konj. V pomoč mu je bil le hlevar, ki je skrbel za hrano in čistočo konj.

Nabiral kilometre po Evropi V tem času je Evropo prečesal po dolgem in počez, s tovornjakom, polnim konj, je prevozil na tisoče kilometrov od Portugalske prek Španije, Francije, Belgije, Nemčije, Danske in Poljske do Madžarske in Slovenije, saj je bilo njegovo delo vezano na mednarodne turnirje, ki jih te države gostijo.

"Če si iz majhne Slovenije, se ni preprosto privaditi na tak ritem, saj te ves čas pošiljajo iz Nemčije v Belgijo, pa naprej na Portugalsko," pojasnjuje Martin in dodaja, da je imel največ težav pri tem delu prav s potjo, kjer se vedno kaj zgodi.

"Moraš se znajti in zadeve sproti reševati ter znati organizirati skoraj nemogoče, saj lastnik preprosto nima občutka, kaj pomeni s konji narediti dva tisoč kilometrov, zahteva le, da si ob pravem času na pravem mestu ne glede na vse."

Ni nedelje, ni praznika Pravega počitka v taki službi ni. "Zgodi se, da kakšen dan nimaš posebnega dela, a nikoli nisi povsem prost, ne mine niti ura, da bi lahko rekel, zdaj me ne more poklicati. Ves čas moraš biti v pripravljenosti, ni ne nedelje ne praznika," pojasnjuje Martin.

Poleg svobode je pogrešal tudi socialno življenje, ki ga tam ni. Kot pravi, obstaja razmeroma velik krog ljudi, ki se selijo z enega na drug turnir, z njimi se lahko družiš, prijatelje pa težko najdeš. "Ni tako kot tu, da bi dvignil telefon in se s prijatelji dogovoril za kavo."

"Raje se v Sloveniji borim za vsak evro ..." S finančnega vidika konjeništvo po Martinovih besedah ni ravno zavidanja vreden posel, ne v Sloveniji ne v tujini. Kljub temu se nad svojim plačilom pri angleškem delodajalcu ne more pritoževati.

A ker finančna varnost zanj ni vse, se je odločil, da se vrne domov. "Raje sem v Sloveniji na prostem trgu in se borim za vsak evro, kot da ves čas čakam na poziv." Tudi sicer je bil njegov načrt, da ne ostane predolgo in se v vsakem primeru vrne.

"Rad sem doma" V teh desetih mesecih je Martin v tujini dosegel svoj cilj, kot pravi, se je naučil več kot v Sloveniji v desetih letih, si razširil obzorja in navezal nove poslovne stike. Zanj je bila to neprecenljiva izkušnja, za katero mu ni niti malo žal. "Poskusil sem in videl, kakšno je življenje drugje, da nisem omejen samo na Slovenijo, ki je sicer super, a človek mora tudi malo pogledati čez planke."

O ponovnem odhodu ne razmišlja, saj vsak tak korak pomeni začeti iz nič. "Kot samostojni podjetnik imam tu nekaj projektov, in če odidem, mi spet vse propade. Ko greš ven, te ljudje, partnerji pozabijo, konkurenca pa je vesela, da lahko prevzame tvoj posel. In ko se vrneš, moraš spet začeti na novo," pravi Martin ter pristavi, da je povrhu tega v njem precej patriota in da je rad doma.