Slavni kozmonavt, ki bi raje letel, kot pa se sončil v slavi

A za Gagarina ne le v pozitivnem smislu.

Ob koncu 50. let je Sovjetska zveza intenzivno osvajala vesolje. Po nekaj poskusih, ko so tja poslali prazne raketoplane, je napočil čas, da v vesolje poleti tudi prvi človek.

Jeseni leta 1959 so začeli izbor in pripravo primernih kandidatov, med dvajsetimi v ožjem izboru pa se je znašel tudi Jurij Gagarin, ki je s svojo postavo povsem ustrezal zahtevanim merilom, višini do 170 centimetrov in teži ne več kot 70 kilogramov.

Poslovilno pismo ženi Valentini Kdo bo prvi človek, ki bo letel v vesolje, ni bilo jasno do tik pred zdajci. Odločitev, da bo to Gagarin, je padla šele 8. aprila. Dva dni pred poletom je Gagarin napisal pismo ženi Valentini. "Tehniki povsem zaupam, no, človek si tudi na ravnem lahko zlomi vrat. Če se mi kaj zgodi, ne žaluj. Lepo skrbi za hčerki, svoje življenje si uredi, kot misliš, da je prav, upam pa, da to pismo nikoli ne pride do tebe," je med drugim Gagarin zapisal v pismu.

12. aprila 1961 je Gagarin zasedel mesto v vesoljskem plovilu Vostok-1. Tik pred poletom je poslušal svoje priljubljene izvajalca Marka Barnesa, Klavdijo Šuljženko in Bulata Okudžavo. Ob 9.07 se je z izstrelitvene ploščadi vesoljskega centra Bajkonur v Kazahstanu zaslišal znameniti: "Pojehali!" (Gremo!)

Ohraniti razsodnost v vesolju Med poletom Gagarinu praktično ni bilo treba delati ničesar. Zanj je bil pomemben le en sam cilj – ohraniti razsodnost v vesolju. Potem ko so v vesolju preživele psičke Lajka, Belka in Strelka, so strokovnjaki presodili, da bi moral tudi človek. Vendar pa so številni zdravniki predvidevali, da človeška psiha ne bo zdržala takšnega stresa, kot je pogled na Zemljo s strani. A Gagarin je dokazal, da je mogoče tudi to.

Sovjetske oblasti so nekaj časa pred javnostjo skrivale zaplete pri pristanku, saj Gagarin ni pristal v raketoplanu, marveč s padalom. Konstruktorji so se bali, da bi bil pristanek preveč silovit in zato nevaren.

Gagarin je pristal na njivi v nekem kolhozu, nedaleč od vasi Smelovka. Prestrašene ljudi, ki so opazovali čudno bitje v oranžnem skafandru z veliko čelado na glavi, je Gagarin poskušal pomiriti z besedami: "Ne bojte se, jaz sem sovjetski človek, ki je priletel iz vesolja."

Nagrade in obiski po svetu, a kljub temu zagrenjen Za zgodovinski polet v vesolje je bil Gagarin nagrajen z visoko vojaško nagrado, zlato zvezdo heroja Sovjetske zveze, njegova žena Valentina pa z medaljo Lenina, ki pa si je ni nikoli nadela.

Po vrnitvi iz vesolja je Gagarin postal eden najbolj priljubljenih ljudi na svetu, častili so ga kot junaka in vabili na vse konce sveta, sprejemali so ga predsedniki držav, premierji, kralji in kraljice. Kljub vsej slavi pa je ostal nekoliko zagrenjen, saj si je želel, da bi se njegovo življenje vrnilo v stare tirnice, predvsem pa, da bi lahko letel.

Sovjetska zveza ga je uporabila kot orodje politične propagande, oblasti so iz njega naredile živi spomenik, Gagarin pa je lahko pozabil na to, da bo še kdaj poletel v vesolje.

Postal je namestnik načelnika centra za urjenje kozmonavtov, leta 1968 pa je končal vojaško letalsko in inženirsko akademijo. Kljub vsemu mu niso pustili, da bi letel, kar je bila od nekdaj njegova želja. V svojem dnevniku je tako zapisal: "Vsi pazijo name kot na kakšno lutko, pilot pa mora predvsem leteti, vedno leteti."

Slutnja smrti Nazadnje so mu vendarle dopustili, da se je usposabljal za pilota. Dan pred zadnjim učnim poletom v sklopu urjenja, po katerim bi lahko že samostojno letel, pa se je v njem pojavila slutnja smrti. V goste je povabil svoje brate in se skupinsko fotografiral z njimi, obiskal je ženo, ki je bila v bolnišnici, in se z njo pred poletom dolgo pogovarjal, čeprav jo je nameraval obiskati po poletu.