Torek, 28. 12. 2021, 18.33
2 leti, 3 mesece
Reportaža: leto dni po potresu ljudje v Petrinji še vedno životarijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,14
2
Mineva natanko leto dni, odkar je hrvaško Petrinjo in njeno okolico ob zori stresel potres z magnitudo 5,2. Dan pozneje je temu sledil še močnejši potres z magnitudo 6,2. Vzel je sedem življenj. Pozabljeni so, leto po rušilnih sunkih pravijo prebivalci; politika pa zatrjuje, da območje obnavljajo. A v resnici se je od lani spremenilo le malo, številni ostajajo brez strehe nad glavo, razočarani in prizadeti, obsojeni so na življenje v zabojnikih. Rdeči križ že leto dni pomaga več kot 30 tisoč ljudem, njihove izpovedi so pretresljive.
Devetnajst minut čez dvanajsto, 29. december. Središče Banovine je bilo uničeno, Petrinja je postala ena sama ruševina. Leto pozneje: to je žalostna podoba središča mesta danes. Ruševine, propadajoče strehe, ograje, podporni stebri in javna sporočila domačinov, ki so nezadovoljni s hitrostjo prenove. V Petrinji, Sisku, Glini in širši okolici je bilo po podatkih hrvaške civilne zaščite oddanih 41.676 prijav škode na objektih. Več kot 4.800 objektov je bilo povsem uničenih, več kot 8.600 jih je trenutno neuporabnih.
Na zapuščenem travniku v Petrinjah je zrasel kontejnersko stanovanjski-poslovni center za 220 stanovalcev in 160 delavcev. Ti med drugim prebivalce oskrbujejo s toplimi obroki.
Džemila Šuraka
Džemila Šuraka živi v kontejnerskem naselju. Svoj včerajšnji rojstni dan je preživela sama in osamljena. "68 let že imam in vem, da me ne bo nihče obiskal, da mi ne bo nihče čestital in da je vsak dan isto," pravi Šurakova, ki živi od socialne podpore v skromnem znesku stotih evrov in je ena od tistih, ki si v kontejnerskem nakupovalnem središču ne morejo privoščiti skoraj ničesar.
V svojem skromnem novem domovanju nima niti pečice, da bi si lahko v njej kaj spekla. "To je to, zelo težko se živi. Nihče nas ne obišče, niti ne vpraša za nas. Nimamo nikakršnega upanja za boljši jutri. Jaz sem onkološka bolnica, začela sem se zdraviti za depresijo, ker sem se zlomila, preprosto ne morem zdržati. Počutim se kot v zaporu," je svoje življenje opisala Šurkakova.
Katica
Nekaj zabojnikov stran živi Katica. "To je moj mali zabojnik, tu živim, sama sem. Kaj še? Vse drugo mi manjka. Manjka mi družba, manjka mi vse," pravi Katica. Popelje nas v nekaj svojih mizernih kvadratnih metrov. Ob postelji, televiziji, hladilniku, omari in skromni pečici je to vse, kar ima. "Potrebovala bi vsaj malo denarja, da bi si lahko privoščila sok in takšne stvari," pravi Katica.
Stjepan
S svojo šestčlansko družino je že od februarja na življenje v zabojniku obsojen tudi Stjepan. "Nič se ni premaknilo, vse je ostalo isto, samo obljubljajo. Na začetku so nam govorili, da bomo v zabojnikih ostali od pet do sedem let, nato od sedem do deset, potem so skrajšali na tri, vedno pravijo drugače," pravi Stjepan.
In takšna je tukajšnja realnost. Prepuščeni sami sebi, v negotovosti, ki se vleče v nedogled. Življenje, ki ni vredno človeškega dostojanstva.
2