Sobota, 5. 10. 2024, 15.13
2 meseca
Razvozlana slovenska skrivnost: zdaj je vse znano
Konec upanja. To je to.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,23
Slovenska populacija ima v svojem genetskem naboru približno 43,5 odstotka genov praindoevropsko govoreče populacije, ki je pred tisočletji živela v vzhodnoevropskih stepah, 43,2 odstotka genov populacije zgodnjih neolitskih kmetov iz Anatolije in 13,3 odstotka genov lovsko-nabiralske populacije, ki je v Evropi živela že vsaj v srednji kameni dobi (mezolitiku). Fotografija je simbolična.
Vsi današnji evropski narodi so genetsko gledano zlitje treh predniških populacij, ki so še kakšnih osem tisoč let nazaj živele zemljepisno oddaljene ena od druge: ena populacija je takrat živela skoraj po vsej Evropi, druga v vzhodnoevropskih stepah in tretja na severozahodu Anatolije. Že tja do bronaste dobe, približno pred okoli štiri tisoč leti, so se te tri populacije zaradi preseljevanj pomešale. V znanosti se tem trem populacijam reče zahodni lovci in nabiralci (WHG), zgodnji evropski ali anatolski kmetje (EEF ali ANF) in stepski pastirji (WSH). Povprečni Slovenec ima v svojem dednem zapisu približno 43,5 odstotka stepskih genov, 43,2 anatolskih in 13,3 odstotka evropskih staroselskih genov.
Zahodni ali zahodnoevropski lovci in nabiralci (z angleško kratico WHG) niso prvi anatomsko sodobni ljudje, ki so prišli v Evropo, zato oznaka staroselci ni čisto točna oziroma pravilna. So pa od zgoraj omenjenih treh populacij, ki sestavljajo gene današnjih Evropejcev, prvi prišli na staro celino (ali iz Anatolije ali po severni poti skozi območje današnje Ukrajine).
Mezolitski lovci in nabiralci se širijo po vsej Evropi
Pred približno 19 tisoč leti so verjetno z Balkana prišli tudi na Apeninski in Pirenejski polotok. Vrhunec zadnje ledene dobe so preživeli v t. i. ledenodobnih zavetiščih ali refugij (Apeninski, Balkanski polotok, morda Pirenejski ...).
Po koncu zadnje ledene dobe, ki se je končala pred približno 12 tisoč leti, so se razširili po skoraj vsej Evropi (njihov glavno izhodišče je bilo najverjetneje apeninsko ledenodobno zavetišče) in se deloma pomešali tudi z drugimi evropskimi lovsko-nabiralskimi populacijami. Na vzhodu Evrope so se pomešali z lovci in nabiralci, ki so tja prišli iz Sibirije. Nastala je nova populacija – vzhodni ali vzhodnoevropski lovci in nabiralci.
Modre oči in temnejša polt
V Evropi so WHG živeli vsaj že v obdobju mezolitika (srednja kamena doba), zato se jim reče tudi mezolitski lovci in nabiralci. Niso poznali kmetovanja in živinoreje. Njihov glavni vir hrane so bile ribe in meso. Niso bili stalno naseljeni, ampak so sledili živalim, ki so jih jedli. Tudi sprememba podnebja je bila vzrok za njihove selitve v toplejše kraje.
Mož iz Cheddarja (poimenovanem po britanskem kraju, v bližini katerega so ga našli) je bil pripadnik mezolitskih lovcev in nabiralcev. Njegov DNK je vseboval 85 odstotkov genov populacije zahodnih lovcev in nabiralcev (WHG), preostali dedni zapis je imel od neke druge populacije lovcev in nabiralcev, ki je verjetno še pred WHG živela na zahodu Evrope. Pripadniki populacije WHG so imeli najverjetneje temnejšo polt kot današnji Evropejci, ker v svojem dednem zapisu še niso imeli genov, povezanih s svetlo kožo (ta gen, ki se je v poznejših tisočletjih ustalil pri vseh evropskih populacijah, so prinesli neolitski kmetje), vprašanje pa je, kako temne polti je bil. Izdelovalci lutke Moža iz Cheddarja (na fotografiji) so sicer pri izdelavi izbrali zelo temno polt.
Po dozdajšnjih ugotovitvah so imeli zahodni lovci in nabiralci skoraj vsi svetle oziroma modre oči, medtem ko so bili lasje temni, tudi polt je bila temnejša od polti današnjih Evropejcev. Kako temna, lahko za zdaj le ugibamo. Domneva se, da so imeli temnejšo polt, ker so dobili dovolj vitamina D z uživanjem rib in mesa, zato se koži ni bilo treba prilagajati na hladnejše evropsko podnebje.
Neolitska revolucija: zamenjava evropskega prebivalstva
Pred okoli osem do devet tisoč leti se je začela iz Anatolije počasi širita nova populacija – zgodnji evropski kmetje ali anatolski neolitski kmetje oziroma neolitski kmetje iz Anatolije. Neolitik pomeni mlajša kamena doba. To je bilo obdobje neolitske revolucije, tj. prehoda ljudi na območju Rodovitnega polmeseca in Anatolije z lova in nabiralništva na obdelovanje zemlje in rejo živali. Najprej so redili drobnico, nato tudi govedo. Jedli so precej več rastlinske hrane kot mesa.
Imeli so svetlejšo polt, morda zato, ker zaradi prehoda na rastlinsko prehrano niso dobili dovolj vitamina D. Koža je tako postajala svetlejša, da so dobili več vitamina D od sonca. Zaradi kmetovanja so lahko imeli in preživljali več otrok kot lovci in nabiralci (nabiralka je v povprečju rodila do štiri otroke, dva sta preživela otroštvo), zato so jih številčno presegli.
Sredozemska in donavska pot širjenja
V nekajtisočletnem širjenju so Anatolci izpodrinili staroselske lovce in nabiralce z velikega dela Evrope. Zgodnji kmetje so se po Evropi širili po dveh smereh: ob sredozemski obali in po donavskem koridorju.
Pripadnik evropskih neolitskih kmetov, ki so imeli anatolske korenine, je bila tudi slavni Ötzi (na fotografiji je lutka, izdelana po leta 1991 v Alpah najdenem zamrznjenem mumificiranem truplu). Ötzi, kot so ga poimenovali, je živel pred približno 5.400 leti.
V nekaterih delih Evrope so kmetje in lovci še dolgo živeli eden ob drugem. Sčasoma so tudi lovci in nabiralci postali kmetje. Obstajali so tudi primeri skupnih potomcev med kmeti in pripadnicami lovsko-nabiralskih skupnosti. Obratnih primerov ni bilo.
Manj genov neolitskih kmetov na severu Evrope
Zgodnji kmetje iz Anatolije so poselili skoraj vso Evropo, razen dela današnje vzhodne Evrope. Zato imajo vzhodnoevropske in vzhodnonordijske populacije še zdaj občutno manj genov anatolskih kmetov kot sredozemske populacije, po drugi strani pa več staroselskih in stepskih genov.
Prihod indoevropskih govorečih živinorejcev
Tretja populacija, stepski pastirji (WSH), so bili živinorejci. Če so anatolski kmetje, ki so poselili Evropo, običajno redili le nekaj krav, so stepski pastirji imeli velike črede govedi. Ti stepski pastirji so bili s pomočjo udomačitve konj in uporabe konjske vprege sposobni premagati zelo velike razdalje v zelo kratkem času. Razširili so se na vse konce zahodne in srednje Evrazije.
Glede na to, da njihov DNK najdemo na vseh območjih, kjer se danes govorijo indoevropski jeziki, so bili skoraj zagotovo govorci praindoevropskega jezika, ki so ga med drugim raznesli na vse konce Evrope. Znali so tudi že obdelovati bron, kar je bilo prej v Evropi v času bakrene dobe (pozni neolitik) redkost.
Zamenjave prebivalstva na severu, zamenjava moških na jugu
Pred 4.500 do štiri tisoč leti se je začelo njihovo širjenje po Evropi. Že na območju današnje zahodne Ukrajine in Moldavije so se pomešali z zgodnjimi evropskimi kmeti. Ta nova populacija, v arheologiji znana kot kultura trakaste keramike, je nato izpodrinila neolitske kmete na severu Evropi. V Britaniji je na primer prišlo do skoraj popolne zamenjave prebivalstva.
Na fotografiji sta grafa analize genetskih primesi (PCA) iz znanstvene študije o Keltih (ne levem grafu je dodan krog okoli slovenske populacije in označeno območje srednjeevropskih železnodobnih populacij). Graf kaže, da je današnja slovenska populacije precej oddaljena od srednjeevropskih železnodobnih populacij, ki so živele tudi na območju Slovenije. Srednjeevropske železnodobne populacije se prekrivajo z današnjo francosko, belgijsko in špansko populacijo. Nekatere oznake na grafu: Madžari (HU), Nemci (GER), Slovaki (SK), Hrvati (HR), Ukrajinci (UA), Bosanci (BIH), Srbi (RS), Poljaki (PL), Rusi (RU) … Slovenci smo na grafu blizu Madžarom in tudi delu nemške populacije (veliko polje rumenih krožcev). Blizu so tudi Slovaki in Hrvati.
Selitve stepskih pastirjev proti jugu Evrope niso bile tako močne kot na severu celine, tukaj naj bi šlo bolj za selitve indoevropsko govorečih moških. Bolj kot do zamenjave prebivalstva je ob Sredozemlju, zlasti na Pirenejskem polotoku, prišlo do zamenjave moških. Indoevropejsko govoreči moški so v bronasti dobi izpodrinili neolitske anatolske moške in imeli otroke z neolitskimi anatolskimi ženskami.
Zadnji val z vzhoda: prihod Slovanov
Zadnji veliki demografski val z vzhoda Evrope proti srednji in jugovzhodni Evropi je bil pred okoli 1.500 leti, ko je prišlo do širjenja Slovanov. Ti so širili praslovanščino, jezik, iz katerega so nastali današnji slovanski jezik, tudi slovenščina.
So pa bili Slovani populacija, ki je imela že pred svojim širjenjem iz t. i. praslovanske domovine (verjetno območja današnje Belorusije in severne Ukrajine) v svojem genetskem naboru oziroma skladu tako gene evropskih staroselskih lovcev in nabiralcev (WHG), zgodnjih evropskih kmetov iz Anatolije (EEF) in stepskih pastirjev (WSH). Kot je bilo že omenjeno, je do zlitja genov teh treh predniških populacij na evropski ravni prišlo že v času bronaste dobe.
Decembra lani je bila objavljena znanstvena študija, ki je ugotovila, da ima hrvaška populacija v svojem genetskem naboru oziroma skladu 66,5 odstotka slovanskih genov, srbska 58,4 odstotka, romunska 55,4 odstotka, bolgarska 51,2 odstotka in albanska 31 odstotkov. Glede na to, da delež genov populacije WHG nakazuje tudi delež slovanskih genov (pradomovina Slovanov onkraj Karpatov je območje Evrope z največjim deležem genov populacije WHG), ima slovenska populacija v svojem genetskem naboru verjetno večji delež slovanskih genov kot hrvaška.
Je pa bilo za Slovane značilno, da so imeli več genov WHG in WSH kot prebivalci na območjih nekdanjega rimskega imperija, kamor so se v 6. in 7. naselili Slovani. Tako na primer na Balkanu pri današnjih slovanskih in neslovanskih populacijah delež staroselskih lovsko-nabiralskih genov upada proti jugu polotoka.
Kolikšen delež imajo predniške populacije WHG, EEF in WSH v današnjih evropskih populacijah, je navedeno v spremnih gradivih mednarodne znanstvene študije, ki ima naslov Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi, in je bila objavljena junija letos.
Med 53 populacijami, pri katerih so preračunani deleži omenjenih treh predniških populacij, je tudi slovenska populacija. Med 53 populacijami so tudi nekatere regionalne populacije znotraj večjih populacij na ravni države: npr. Sicilijanci, Sardinci, Baski, Korzičani, Ingrijci, Karelijci …
Geni lovcev in nabiralcev
Kot je bilo že omenjeno na začetku članka, ima slovenska populacija v svojem genetskem naboru približno 13,3 odstotka genov staroselskih lovcev in nabiralcev (to pomeni, da ima povprečni Slovenec približno 13,3 odstotka teh genov). To je med evropskimi populacijami nekje na sredini.
Največ genov WHG imajo populacije na vzhodu Evrope, zlasti ob Baltskem morju. Genetsko najbližje staroselskim lovcem in nabiralcem so Latvijci, ki imajo v svojem genetskem naboru 21,5 odstotka teh genov. Sledijo Litovci (20,5 odstotka), Estonci (20,3 odstotka), Karelijci (19,9 odstotka), Finci (18,6 odstotka) …
Upad lovsko-nabiralskih genov proti jugovzhodu Evrope
Največji delež teh genov imajo med slovanskimi narodi Belorusi (17,8 odstotka), Poljaki (17,2 odstotka) in Rusi (16,9 odstotka). Bolj proti jugu med Slovani delež teh genov upada: Čehi (15,8 odstotka), Ukrajinci (15,7 odstotka) in Slovaki (15,4 odstotka).
Manj genov WHG od Slovencev imajo slovanske populacije, ki živijo na Balkanu, torej južneje od nas: Hrvati (12,6 odstotka), Bosanci (11,1 odstotka), Srbi (10,3 odstotka), Črnogorci (9,1 odstotka), Bolgari (7,8 odstotka). Najmanj teh genov imajo Makedonci, ki so zemljepisno najjužnejša slovanska populacija (7,2 odstotka).
Med vsemi evropskimi populacijami imajo najmanj genov staroselskih lovcev in nabiralcev Sicilijanci (1,5 odstotka), Ciprčani (2,7 odstotka), Grki (3,5 odstotka), Albanci (4,6 odstotka), Italijani (5,4 odstotka), kosovski Albanci (5,5 odstotka) ...
Geni stepskih pastirjev
Genov stepskih pastirjev ima slovenska populacija v svojem genetskem naboru približno 43,5 odstotka. To je nekje na sredini. Največ teh genov imajo spet na severu Evrope: Laponci (60,9 odstotka), Rusi (53,7 odstotka), Karelijci (52,8 odstotka), Finci (51,5 odstotka), Estonci (51,1 odstotka), Latvijci (50,8 odstotka), Litovci (48,9 odstotka) ...
Bolj ko gremo proti jugu Evrope, manjši je delež genov WSH v naboru današnjih populacij. Najmanj teh genov imajo Sardinci, in sicer zgolj 15,2 odstotka.
Geni neolitskih anatolskih kmetov
Obratna je slika glede genov zgodnjih evropskih kmetov oziroma neolitskih anatolskih kmetov. Slovenci smo sicer tukaj spet nekje na sredini z okoli 43,2 odstotka, največ pa jih imajo Sardinci (74,2 odstotka), Ciprčani (67,9 odstotka), Sicilijanci (64,3 odstotka), prebivalci dežele Abruci (61,9 odstotka), Albanci (61 odstotkov), Italijani in Korzičani (oboji po 60,2 odstotka), Toskanci (59, 3 odstotka), Grki (58,7 odstotka), prebivalci Piemonta (58,4 odstotka), kosovski Albanci (56,3 odstotka), Španci (55,1 odstotka) ...
Najmanj anatolskih genov imajo populacije na severu Evrope: Laponci (22,1 odstotka), Karelijci (27,3 odstotka), Latvijci (27,7 odstotka), Estonci (28,6 odstotka), Rusi (29,5 odstotka), Finci (29,8 odstotka) ...
Sredinski položaj Slovencev
Slovenci smo torej glede deležev treh predniških populacij v svojem genetskem naboru nekje na sredini, kar je v skladu z našim zemljepisnim položajem.
Slovencem najbolj podobno razmerje med geni teh treh predniških populacij imajo Madžari. Ti imajo v svojem naboru 43,7 odstotka stepskih genov, 42,7 odstotka neolitsko-anatolskih genov in 13,6 odstotka genov mezolitskih staroselskih lovcev in nabiralcev. Drugi najbližji so nam Moldavci, ki imajo po 43,9 odstotka stepskih in neolitsko anatolskih genov ter 12,1 odstotka genov lovcev in nabiralcev.
Potem nam – po podobnem deležu treh predniških populacij – sledijo Hrvati, tik za njim so Nemci, nato Bosanci, Čehi, Slovaki in Srbi. Naši zahodni sosedje Italijani imajo precej drugačno razmerje med tremi predniškimi populacijami od nas, podatkov za Avstrijce in Švicarje pa v študiji ni.
Seveda podobni deleži treh predniških populacij v genetskem naboru ne dajejo celotne slike genetskih sorodnosti med populacijami.
Skupni haplotipi in analiza genetskih primesi
Slovenski biokemik Andrej Zupan je leta 2014 v genetski študij po preučevanju skupnih haplotipov Y-kromosoma (prenaša se po moški liniji na moške potomce) in mitohondrijske DNK (prenaša se po ženski liniji na otroke obeh spolov, a ga naprej na potomce prenašajo samo ženske) ugotovil, da so nam najbližje Slovaki.
Slovensko-italijanska študija jedrne DNK iz leta 2018 pa med drugim ugotavlja, da analiza genetskih primesi kaže, da se je DNK v starih okostjih najbolj približal današnjemu DNK Slovencev, če so združili DNK vzhodnoevropskih stepskih pastirskih ljudstev (Jamna) in DNK iz okostij neolitskih kmetov, ki so jih izkopali na vzhodu Madžarske.
Ta raziskava tudi ugotavlja, da so slovenski populaciji genetsko najbližje srednjeevropske populacije, kot sta češka in madžarska populacija. Sem lahko prištejemo tudi slovaško in del hrvaške populacije.
Glavni viri za članek:
Felicitas Schmitt, Angela Mötsch, Joscha Gretzinger, Johannes Krause, Stephen Schieffels in drugi, Evidence for dynastic succession among early Celtic elites in Central Europe (sl. Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi), junij 2024.
Iosif Lazaridis, Nick Patterson, David Anthony, Leonid Vjazov, David Reich, Harald Ringbauer, Ron Pinhasi in sodelavci, The Genetic origin of the Indo-Europeans (sl. Genetski izvor Indoevropejcev), različica, objavljena 18. aprila 2024.
Nina Marchi, Laura Winkelbach, Ilektra Schulz in Maxime Brami ter sodelavci, The genomic origins of the world’s first farmers (sl. Genetski izvor prvih kmetov na svetu), maj 2022.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
Pierpaolo Maisano Delser, Metka Ravnik-Glavač, Paolo Gasparini, Damjan Glavač in Massimo Mezzavilla, Genetic landscape of Slovenians: past admixture and natural selection pattern (sl. Genetska slika Slovencev: pretekle primesi in vzorec naravne selekcije), avgust 2018.
