Rada bi bila kot Angela Merkel

Premier Jens Stoltenberg iz Delavske stranke je po bombnem napadu Andersa Beivika v Oslu in strelskem pohodu na otoku Utoya, ki sta 22. julija 2011 pretresla norveško in svetovno javnost, zaradi svojega odziva na tragedijo užival neverjetno, 94-odstotno podporo. Dobri dve leti pozneje je ta izpuhtela. Žalost so zamenjala vprašanja, kako se je lahko zgodila takšna tragedija in kako da vlada ni naredila vsega, kar bi morala. Ljudje si želijo sprememb in lahko se zgodi, da bodo po dolgem času na volitvah slavili konservativci.

Voditeljica desnosredinskih konservativcev od leta 2004 lahko postane nova predsednica vlade. Erna Solberg bi bila v marsičem rada norveški odgovor na Angelo Merkel. Obožuje nemško kanclerko. "Je nadarjena ženska in vzor," je o njej dejala lani.

Usodna izguba prednosti? Med kampanjo pred norveškimi parlamentarnimi volitvami 9. septembra in nemško kampanjo leta 2005, ko se je na oblast povzpela Merklova, je več vzporednic. Obema političarkama iz desne sredine sta nasproti stala karizmatična levosredinska voditelja –Stoltenberg in Gerhard Schröder −, ki sta oba imela za seboj že dva mandata na čelu vlade.

Obe sta "outsajderja", saj ne prihajata iz območij, kjer imata njuni stranki tradicionalno svojo volilno bazo. Solbergova prihaja iz norveške zahodne obale in ne iz Osla, Merklova pa iz Vzhodne Nemčije. Obe sta izpustili precejšnje vodstvo. Konservativci Solbergove so v anketah trenutno za vladajočo Stoltenbergovo delavsko stranko, potem ko so jim ankete v zadnjem letu kazale bolje.

Dobra novica za Solbergovo je, da – za razliko od Merklove pred osmimi leti – so konservativci na poti do vlade, saj njihovim morebitnim koalicijskim partnerjem kaže bolje kot partnerjem delavske stranke. Stranka napredka, populistična desničarska stranka, katere član je bil nekoč Breivik, namesto svoje protipriseljenske politike poudarja, da bi morali več denarja od nafte – 75 milijard dolarjev – investirati v norveško infrastrukturo in ne toliko v kupovanje obveznic in delnic v tujini.

Solbergova, ki prihaja iz mesta Bergen, kjer je njen oče vodil tamkajšnje avtobusno podjetje, je bila v norveški parlament prvič izvoljena leta 1989 pri 28 letih. Kot ministrica za lokalno vlado in regionalni razvoj med letoma 2001 in 2005 si je prislužila vzdevek Jerna-Erna oziroma železna Erna, zaradi trdnih stališč glede priseljenske problematike. Zmaga na volitvah bi opravičila njen poskus, da razširi bazo konservativcev. Spremenila jo je iz stranke, ki se je izoblikovala iz elite v Oslu, v stranko, usmerjeno na zahod Norveške, kjer je industrija.

Od železne Erne do zvezde Norveška je zaradi nafte ena najbogatejših evropskih držav. Solbergovo skrbi, da naftna industrija izpodrinja druge industrije. Njena prednostna naloga prvih 100 dni vlade je izobraževanje, zmanjšanje čakalnih vrst v zdravstvu ter investicije v infrastrukturo. Zavzema se še za zmanjšanje davkov in spremembe v nekaterih državnih podjetjih ter ugotavlja, kako hitro nekatere med njimi privatizirati. Hkrati obljublja, da se ne bo dotaknila darežljive sociale.

Zagovornica trdega dela, neomajna, potrpežljiva in ostroumna 52-letna političarka, ki so ji pri 16 letih diagnosticirali disleksijo, je enega najtežjih udarcev dobila na zadnjih volitvah leta 2009, ko so se konservativci uvrstili šele na tretje mesto in so mnogi pričakovali njen odstop. Kritike je zavrnila, po uspešnih lokalnih volitvah pred dvema letoma pa je dobila nov nadimek – Erna-Stjerna (Erna zvezda).