Pisarna na samotnem otoku

Jeseni se je v medijih pojavila novica, ki je naletela na veliko zgražanje v javnosti: uslužbenka kranjske občine je mesec dni namesto v svoji pisarni delala v mehiškem letovišču. Ne gleda na to, da so njeni nadrejeni razlagali, da delo poteka nemoteno, da pač komunicirajo prek računalnika in da uslužbenka še vedno redno in sproti dostavlja pravna mnenja, je bilo za večino Slovencev nezaslišano, da nekdo lahko dela na obali, namesto za staro bež pisalno mizo, s fikusom v kotu pisarne in pod neonskimi lučmi. Kot da še ne bi razumeli, da z delom od doma ali celo od kje drugje delavci lahko podjetjem prihranijo stroške.

To razumejo korporacije v tujini. Francoski podjetnik Gauthier Toulemonde je zato želel vsem dokazati, da sodobna tehnologija omogoča nemoteno poslovanje od kjerkoli na svetu – dovolj sta računalnik in internetna povezava. Oborožen s solarnim panelom, notesnikom, dvema tablicama, dvema satelitskima telefonoma in velikim šotorom se je preselil na samoten, celo zemljevidu neoznačen otok v Indoneziji.

Ljudje z žalostnimi obrazi Toulemonde, poslovnež, nekdanji novinar in bankir, je s skepso sprejemal miselnost, da lahko uslužbenci s pravim tehnološkim orodjem delajo kjerkoli. Zato se je odločil za avanturo in na lastni koži preizkusil, ali to drži. Pa ne tako, da bi pisarno preselil v Indijo, kot je popularno med ameriškimi podjetji. Odločil se je postati prvi web Robinson Crusoe. "Kdo ne sanjari o življenju na samotnem otoku, daleč od vsega? Zame so bile to otroške sanje. Toda kot odrasel sem se zavedal, da vsakodnevne odgovornosti ne dopuščajo samotnega otoka," je zapisal na svojem blogu.

Toda po letih vsakodnevne vožnje z vlakom v pisarno se je odločil, da bo pisarno preselil na samotni otok: "Malo pred božičem lani sem na postaji Gare Saint Lazare v Parizu opazoval reko ljudi z žalostnimi izrazi na obrazih, čeprav so nosili božična darila. Nenadoma se mi je vsakodnevno prevažanje v pisarno zazdelo popolnoma absurdno."

Šest mesecev je iskal primeren otok za svoj podvig. Nazadnje je našel otoček, velik 700 krat 500 metov, v Indoneziji, deset tisoč kilometrov stran od Pariza. V začetku oktobra je zapustil svoj dom in pisarno in se preselil na otok. Pridružil se mu je še pes, ki si ga je sposodil od sosedov na sosednjem otoku.

Za avanturo je imel na voljo deset tisoč evrov. Internet ga je na dan stal 20 evrov. "Dokazati sem želel, da lahko s pomočjo solarne energije in tehnologije živimo drugačno življenje, ne da bi zapravljali čas za prevažanje v pisarno in domov," je še zapisal.

Posel opravljen, manjkal mu je človek Zanj to niso bile počitnice. "Voditi sem moral posel, biti v stiku s strankami, dobavitelji, bankami," je dejal novinarjem Guardiana. Vstajal je ob petih zjutraj, spat je hodil okoli polnoči. V času, ko je bil na otoku, mu je uspelo brez večjih težav izdati dve številki svojega časopisa, z istimi roki, kot bi jih imel v pisarni v Parizu. Poleg poslovanja se je moral ukvarjati tudi s preživetjem. Z rižem in testeninami, ki jih je prinesel s seboj, je kuhal ribe, ki jih je ulovi.

Pretekli teden se je po 40 dneh vrnil nazaj v Pariz. Prepričan je, da je zaradi te izkušnje drugačen človek. "Bil sem izjemno srečen. Vsak dan je bil čaroben. Bil sem v najbližjem stiku z naravo," je dejal novinarjem ob vrnitvi. Kljub temu je potožil nad enolično prehrano, hudimi nevihtami in kačami ter nenehnim strahom, da ne bo imel internetne povezave.

"Ugotovil sem, da je sicer mogoče poslovati popolnoma virtualno in živeti daleč od modernega sveta, a da ima tudi to svoje omejitve. Z internetom in skypom sem bil sicer nenehno povezan, a sem se kljub vsemu počutil osamljeno. Nič ne more zamenjati človeških stikov," je povzel ugotovitve svoje techno robinzonske avanture.