Torek, 26. 3. 2024, 4.00
8 mesecev, 4 tedne
Odkritje, ki zgodovino Evrope obrača na glavo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,92
Na fotografiji: runski kamen iz Karlevija (Karlevistein) je blizu Färjestadna na švedskem otoku Öland. Kamen je bil postavljen okoli leta tisoč našega štetja za domnevno danskega bojevnika in je del grobnega kompleksa. Napis je v stari nordijščini, germanskem jeziku, ki so ga na območje danskega otočja in Švedske prinesli prišleki z juga približno med letoma 375 in 750 našega štetja. Predtem se je v tem delu Skandinavije po ugotovitvah skupine znanstvenikov govoril drug germanski jezik.
V raziskavi, pri kateri je sodelovalo več kot sto znanstvenikov iz več držav, so odkrili nekaj, kar lahko na novo napiše zgodovino širjenja germanskih ljudstev in njihovega jezika. Po novi, alternativni razlagi je pradomovina Germanov območje na vzhodni obali Baltskega morja. Od tod so pred okoli štiri tisoč leti govorci jezika, iz katerega so se pozneje razvili današnji germanski jeziki, najverjetneje po pomorski poti čez Baltsko morje naselili na območje današnje Švedske. Od tod so se selili na območje današnje Norveške, danskega otočja in Jutlandije. A študija je prinesla še eno presenetljivo odkritje.
Po znanstvenih ugotovitvah so praindoevropski jezik, predniški jezik vseh današnjih indoevropskih jezikov, v tretjem tisočletju pred današnjim štetjem iz vzhodnoevropskih step v druge kraje Evrope raznesli stepski živinorejci. Pred okoli 4800 leti so ti stepski pastirji prišli tudi na območje današnje Skandinavije.
Trije valovi stepskih pastirjev v Skandinavijo
Šlo je za val živinorejcev, katerih moški so po DNK-raziskavah v veliki večini pripadali haploskupini R1a. Ta populacija je pripadala tako imenovani kulturi trakasti keramiki (v bronasti dobi značilni za severozahod in severovzhod Evrope).
Štiristo let pozneje je v Skandinavijo pljusknil nov val ljudi, ki so prav tako imeli daljne stepske korenine. Moški so večinoma pripadali haploskupini R1b. Okoli osemsto let po prvem valu stepskih ljudstev in štiristo let po drugem, torej pred okoli štiri tisoč leti, se je v Skandinaviji pojavila nova populacija s stepskimi koreninami, katerih moški so večinoma pripadali haploskupini I1.
Kateri val je prinesel pragermanski jezik v Skandinavijo?
Najprej se je domnevalo, da je pragermanski oziroma paleogermanski jezik v Skandinavijo prinesel že prvi val ljudi, ki so imeli stepski DNK. Toda najnovejša genetsko-jezikoslovno-arheološka znanstvena študija, na čelu katere so danski arheogenetiki (med njimi so Eske Willerslev, Morten E. Allentoft in Martin Sikora), domneva, da je paleogermanščino (starejša stopnja pragermanskega jezika) v Skandinavijo prinesla zadnja skupina stepskih ljudstev.
Po ugotovitvah najnovejše znanstvene študije o širjenju Germanov in germanskega jezika obstaja verjetnost, da je bila pradomovina paleogermanskega jezika (to je jezik, ki se je razvil iz praindoevropščine in je bil predstopnja pragermanščine) na vzhodni obali Baltskega morja (Litva, Latvija, Estonija in Finska). Od tod so se po tej alternativni teoriji, ki temelji zlasti na DNK-raziskavah, govorci paleogermanščine pred okoli štiri tisoč leti po morju preselili v Skandinavijo (na območje današnje Švedske). V Skandinaviji se je potem paleogermanščina razvila v pragermanščino. Na fotografiji: latvijska obala.
Največje presenečenje je morda, da so z DNK-raziskavami ugotovili, da je ta populacija pred svojim prihodom v Skandinavijo živela na vzhodni obali Baltskega morja (tam so danes države Finska, Estonija, Latvija in Litva). V DNK-ju tega ljudstva so namreč našli še starejši DNK lovcev in nabiralcev, ki so v neolitiku živeli na območju današnje Latvije in Litve, ne pa tudi DNK skandinavskih lovcev in nabiralcev.
Popolna zamenjava prebivalstva na vzhodu Skandinavije
Da je bila pradomovina Germanov v vzhodnem Baltiku, naj bi dokazovale tudi nekatere stare sorodnosti med germanskimi ter baltskimi in slovanskimi jeziki.
Znanstveniki ugotavljajo, da se je po prihodu (morda paleogermansko govoreče) populacije z vzhodne obale Baltskega morja na današnjem Švedskem prebivalstvo popolnoma zamenjalo. To zamenjavo prebivalstva je bilo v preteklosti z DNK-raziskavami težje odkriti, ker je šlo za dve zelo sorodni genetski populaciji. Do novih spoznanj so prišli šele z uporabo novih znanstvenih metod.
Širjenje Vzhodnih Skandinavcev proti zahodu in jugu
Skandinavija je bila v bronasti dobi razdeljena na območje današnje Švedske, kjer so živeli (pragermansko govoreči?) prišleki z vzhodnih obal Baltskega morja, na območje današnje Norveške, kjer so verjetno živeli zlasti potomci prvega vala stepskih ljudstev v Skandinavijo in območje današnje Danske, kjer so živeli zlasti potomci drugega vala stepskih ljudstev.
V bronasti dobi so se pragermansko govoreči Vzhodni Skandinavci selili proti zahodu in jugu. Na danskem otočju (to je del današnje Danske vzhodno od polotoka Jutlandija) so Vzhodni Skandinavci skoraj popolnoma izpodrinili prejšnje prebivalstvo. Na Jutlandiji pa so se zlili prišleki in domača nova populacija, ki so ji znanstveniki nadeli ime Južni Skandinavci oziroma železnodobni Južni Skandinavci. Ta populacija se je v trditvah arheogenetikov pred okoli 1700 leti širila na območje današnje Nizozemske in proti jugu Nemčije. Tej populaciji so med drugim pripadli tudi Angli, Sasi in Juti, ki so se naselili v Veliko Britanijo, ter Langobardi, ki so se v šestem stoletju naselili v Italijo. Na fotografiji: sever Jutlandije.
A do železne dobe (ta se je na severu Evrope začela pred okoli 2800 leti) so se bronastodobni Vzhodni Skandinavci razširili tudi na zahod in jug Skandinavije. Na območju danskega otočja so Vzhodni Skandinavci skoraj popolnoma (okoli 80-odstotno) izpodrinili prvotno prebivalstvo, na Jutlandiji pa deloma.
Zlitje dveh populacij na polotoku Jutlandija
Nova populacija na Jutlandiji je imela okoli 45 odstotkov DNK, ki so jo prinesli Vzhodni Skandinavci. To novo populacijo, ki je tudi govorila pragermanski jezik (torej so tudi domačini prevzeli jezik vzhodnoskandinavskih priseljencev), študija imenuje Južni Skandinavci ali železnodobni Južni Skandinavci.
Južni Skandinavci so živeli tudi na severu današnje Nemčije ob Baltskem morju. Pozneje so se selili proti jugu današnje Nemčije ter na območje današnje Nizozemske in Belgije (območje ob Severnem morju). Južni Skandinavci so bili tudi Langobardi, ki so se v času selitve ljudstev (pozna antika in začetek srednjega veka) v šestem stoletju naselili v Italiji. Južni Skandinavci so bili tudi predniki današnjih Angležev (Angli, Sasi in Juti), ki so v zgodnjem srednjem veku poselili velik del Velike Britanije. Gre za Južne Skandinavce, ki so prej živeli na območju današnje severne Nemčije.
Goti so bili Vzhodni Skandinavci
Na drugi strani Goti, ki so se v prvem tisočletju pred našim štetjem iz Skandinavije priselili na območje današnje Poljske in so pripadali kulturi Wielbark, niso bili del železnodobne južnoskandinavske populacije, ampak Vzhodnih Skandinavcev. Goti, ki so se pozneje razdelili na Ostrogote in Vizigote, so se pozneje priselili na območje današnje Ukrajine, od tod pa v četrtem stoletju našega štetja na območje Rimskega cesarstva. Tu so se pomešali z domačim prebivalstvom.
Od osmega stoletja našega štetja zgodovinski viri omenjajo novo ljudstvo – Vikinge ali Normane (Severnjake), ki so iz Skandinavije napadali britansko otočje in Frankovsko cesarstvo. Po ugotovitvah najnovejše študije o širjenju Germanov so bili tao imenovani Vikingi (sami zase so pravili, da govorijo danski jezik oziroma donsk tunga ali dansk tunga v izvirniku) južnoskandinavsko ljudstvo, ki se je z današnjega severa Nemčije na območje Skandinavije (dansko otočje in Švedska), kjer so prej živela druga germanska ljudstva (tako imenovani Vzhodni Skandinavci), razširilo šele v času med letoma 375 in 750 našega štetja. To širjenje naj bi dokazovalo tudi pojav novega germanskega jezika, stare nordijščine, na območju danskega otočja in Švedske. Na območje današnje Norveške se je stara nordijščina širila s kulturnimi stiki in ne toliko z zamenjavo prebivalstva. V času širjenja Južnih Skandinavcev pred okoli 1500 leti so v Skandinavijo po DNK-raziskavah prišle tudi manjše skupine Slovanov.
Znanstvena študija prinaša še eno do zdaj neodkrito germansko selitev in zamenjavo prebivalstva. To je selitev Južnih Skandinavcev proti severu Skandinavije in posledične zamenjave prebivalstva pred okoli 1500 leti. Pri tem je šlo predvsem za selitev Južnih Skandinavcev z območja današnje severne Nemčije. Ti so najprej prevladali nad območjem severne Jutlandije, kjer so prav taki živeli Južni Skandinavci.
Južni Skandinavci (Vikingi) se selijo proti severu Skandinavije
Južni Skandinavci so potem izpodrinili prejšnje vzhodnoskandinavsko prebivalstvo danskega otočja (ti novi prebivalci so predniki današnjih Dancev, ki so prvič omenjeni sredi šestega stoletja) in današnje Švedske (ti novi prebivalci so predniki današnjih Švedov). S sabo so prinesli tudi drugačno germansko narečje oziroma jezik – staro nordijščino.
Na območju današnje Norveške se prebivalstvo ni zamenjalo, ampak so prebivalci zaradi kulturnih stikov prevzeli staro nordijščino. Skandinavci so v tem času postali znani kot Vikingi. Vikingi z območja Danske in Švedske so torej v glavnem potomci Južnih Skandinavcev.
Zlitje populacij na vzhodni obali Baltskega morja?
Študija tudi ugotavlja, da so prebivalci današnje Poljske, Litve, Latvije, Estonije, Finske in Ölanda (švedski otok v Baltskem morju) genetsko potomci Vzhodnih Skandinavcev ter ljudstev, ki so na vzhodnobaltskem območju živela že v času bronaste dobe.
Šibke točke alternativne teorije o širjenju pragermanskega jezika
Nova znanstvena študija ima tudi nekaj šibkih točk. Glede alternativne teorije o pradomovini Germanov na vzhodnem Baltiku so genetski podatki navzkriž z arheološkimi podatki o poznem prihodu poljedelstva na vzhodni Baltik. Poljedelstvo naj bi se tja razširilo šele v bronasti dobi, torej šele v času po domnevni selitvi paleogermansko govorečega ljudstva čez Baltsko morje v Skandinavijo. Tej domnevni selitvi oporeka dejstvo, da ima pragermanščina že poljedelske izraze, podedovane iz praindoevropščine.
Nenavadno je tudi, da germansko poselitev območja današnje Nizozemske študija postavlja šele v obdobje okoli leta 250 našega štetja. Antični viri namreč o Germanih na tem območju govorijo že v prvem stoletju pred našim štetjem.
Lovce zamenjajo kmetje, te nato izpodrinejo stepski pastirji
Že prejšnje študije so ugotovile, da je Skandinavija pred prihodom prvih stepskih ljudstev doživela zamenjavo prebivalstva. Prvotne skandinavske srednjekamenodobne (mezolitske) lovce in nabiralce so v času neolitika (obdobju mlajše kamene dobe) zamenjali kmetje, ki so prišli z juga. Kmete so potem zamenjala stepska pastirska ljudstva.
Ti zamenjavi prebivalstva so znanstveniki lažje ugotovili, ker so se ta ljudstva gensko bolj razlikovala, kot so se razlikovale med seboj precej sorodnejše stepske populacije. Šele z najnovejšimi metodami so znanstveniki lahko ugotovili, da se je tudi po prihodu stepskih pastirjev nadalje zamenjalo prebivalstvo v Skandinaviji – torej je ena skupina stepskih pastirjev zamenjala oziroma izpodrinila drugo skupino stepskih pastirjev.
Eske Willerslev, Morten E. Allentoft, Martin Sikora in sodelavci, Stepsko gensko poreklo v zahodni Evraziji in širjenje germanskih jezikov (Steppe ancestry in western Eurasia and the spread of the germanic languages), različica, objavljena 14. marca 2024.
