Od televizijskega do političnega zvezdnika

"Novi kralj je okronan," je izide volitev pospremil izraelski časopis Haaretz, pri tem pa ni imel v mislih premierja Benjamina Netanjahuja, katerega koalicija je dobila največ glasov, temveč nekdanjega televizijskega voditelja Jaira Lapida, ki mu je uspel veliki met; leto dni po ustanovitvi stranke Ješ Atid (Prihodnost obstaja) ga mediji razglašajo če ne že za velikega zmagovalca pa zagotovo za največje presenečenje volitev, saj so mu ankete kazale, da se bo uvrstil na četrto mesto. Zaradi volilnega uspeha je Lapid postal celo osrednja politična figura, saj Netanjahu brez njega ne bo mogel sestaviti koalicije. Lapid verjame, da ima vpliv lahko tako, da deluje v vladi, zato je večkrat ponovil, da bi se bil pripravljen pridružiti koaliciji. Hkrati je poudarjal, da njegova stranka ne bo "figov list za vlado desnice in ultraortodoksnih Judov", in tako namignil, da se vladi ne bi pridružil brez ene od drugih dveh levosredinskih strank. Kot pogoja je postavil še pogajanja s Palestinci in obvezno služenje vojaškega roka za ultraortodoksne Jude. Lapid je med predvolilno kampanjo poudarjal, da morajo ortodoksni Judi deliti socialna bremena. Podpira tudi rešitev palestinskega vprašanja z dvema državama in skoraj popoln umik naselbin z Zahodnega brega, hkrati pa je proti kakršnikoli delitvi Jeruzalema. Politična kariera 49-letnega Lapida, ki že dolgo uživa status zvezdnika – k temu je pripomogel tudi njegov privlačen videz – in je simbol uspeha, se je uradno začela 8. januarja 2012, ko je napovedal, da zapušča svojo službo pri televizijski hiši Channel 2 in se podaja na naslednje volitve. Ankete so mu tedaj napovedovale 15 sedežev v 120-članskem knesetu. Zadal si je nalogo, da bo predstavljal dolgo zapostavljeni srednji razred. Eno svojih dobro branih kolumn je naslovil Kje je denar? in s tem dobil odobravanje številnih frustriranih Izraelcev, ki so poleti leta 2011 na ulicah zahtevali družbeno pravičnost. Slogan njegove kampanje je bil "Prišli smo spremeniti stvari". Med spremembami, ki jih je obljubljal, so bile reforma političnega sistema, sprememba izobraževanja, nižje cene nafte in elektrike, da bodo "naši otroci lahko kupili stanovanja" ter da "bodo vsi služili državi".

Ob vsesplošnem navdušenju pa kolumnist častnika Haaretz opozarja na njegovo neizkušenost: "Zmaga Jaira Lapida je zmaga moderne politike, politike interneta in resničnostnih šovov. Nedvomno je prijazen, dobronameren človek, a njegove izkušnje se začnejo in končajo s predstavljanjem televizijskih šovov ter pisanjem scenarijev in časopisnih kolumn." To se bo spremenilo: "Čez mesec dni bo verjetno sedel v vladnem kabinetu in bral poročila obveščevalnih in obrambnih služb, za katera prej niti ni vedel, da obstajajo."

Karizmatični Lapid je (bil) v tujini skoraj neznan, je za številne v Izraelu tipičen Izraelec; njegov oče Yossef Tommy Lapid je preživel holokavst, nato pa postal novinar in izrazito sekularni pravosodni minister v vladi Arijela Šarona, njegova mati pa je znana pisateljica. Tommy Lapid (kot Tomislav Lampel je bil rojen v Novem Sadu v družini madžarsko-judovskega rodu)) je veljal za izrazito sekularnega politika in se ni bal kritizirati lastne vlade. Ko je izraelska vojska množično uničevala domove v Gazi, je dejal, da ga podobe starih palestinskih žensk, ki med ruševinami iščejo zdravila, spominjajo na njegovo v holokavstu umrlo babico.

Svojemu očetu, ki je umrl leta 2008, je pred nekaj leti v intervjuju postavil vprašanje, ki ga je zastavil vsem gostom – "Kaj je po vašem mnenju Izrael?" Oče je bil kratek: "Ti."