"Naša spolna usmerjenost je del vsakdana, ne pa eksces ali izjema"

Medtem ko Slovenija čaka na odločitev ustavnega sodišča v zvezi s tem, ali bo dovolilo referendum o noveli zakona o zakonski zvezi, na Irskem v petek na referendumu prav tako odločajo o legalizaciji istospolnih porok. Zanimivo je, da so na Irskem šele leta 1993 dekriminalizirali homoseksualnost, trenutne javnomnenjske raziskave pa kažejo, da bo zakon sprejet s prepričljivo večino. Ob nedavnem dnevu boja proti homofobiji smo se pogovarjali s Pietrom Janom Langenbergom, veleposlanikom Nizozemske, ki je bila leta 2001 prva država na svetu, ki je uzakonila istospolne poroke.

Ob mednarodnem dnevu boja proti homofobiji ste dejali, da zakonodaja v posamezni državi sporoča, kakšna je raven spoštovanja človekovih pravic v današnji družbi. Lahko zakonodaja naredi prvi korak pri zmanjšanju homofobije? Ko v družbi obstaja raznolikost, bodo vedno različni pogledi in mnenja o določenih stvareh, čeprav ne maram te besede, pa menim, da vseeno potrebujemo določeno stopnjo sprejemanja, konsenza v družbi za spremembo, še posebej za zakonodajne spremembe, za katere potrebujemo parlamentarno večino. Naša zakonodaja odseva splošno sprejete vrednote in če obstaja večinski konsenz o splošno sprejetih vrednotah, tudi o človekovih pravicah, potem je mogoče na podlagi tega spremeniti zakonodajo.

Odvisno je torej od stanja in razprave v vsaki evropski državi posebej, zato se znotraj EU dogajajo spremembe, ki jih lahko opazite. Če je družba na primer zelo verna, potem je vrednostni sistem lahko nekoliko manj vključujoč, kot bi radi videli, da je, ali kot smo ga navajeni. Primer je na primer Kavkaz oziroma Gruzija in Armenija, kjer sem v prejšnjem mandatu služil kot ambasador Nizozemske. Tam so verska prepričanja globoko zakoreninjena v njihov vrednostni sistem, zaradi česar je za del prebivalstva težko biti bolj toleranten in sprejemajoč.

Ampak zakonodaja lahko služi kot prvi korak k povečanju tolerance. Dejali ste, da na Nizozemskem pravice istospolnih sploh niso več politično vprašanje. To je res, a za demokratične spremembe potrebujemo večino in določeno stopnjo konsenza. Ko je zakonodaja že sprejeta, pa ta pripomore k depolitizaciji vprašanja, hkrati pa povečuje širše sprejemanje, saj postane del vsakdana.

Na nizozemskem primeru je bilo zanimivo, da potem ko so bile enake pravice istospolnih skupnosti sprejete in uzakonjene, nobena naslednja vlada, niti vlade, v katerih so bile konservativne stranke, niso te zakonodaje skušale spremeniti. Mislim, da zato, ker se največje stranke v nizozemskem parlamentu zavedajo, da ima večina določene poglede in vrednote, s katerimi se sami morda ne strinjajo, jih pa sprejemajo kot del demokratičnega procesa.

A sprva se je verjetno po sprejetju zakona na začetku tisočletja dogajalo zavračanje? Zanimiv primer smo imeli pri matičarjih in matičarkah, ki sprva po sprejetju zakona niso vsi želeli poročati istospolnih parov. Imeli smo vmesno obdobje, ko so se lahko po lastni vesti odločili, ali bodo to počeli ali ne, čeprav bi lahko preprosto rekli, da je tak zakon, ki ga je treba spoštovati. Pozneje smo pri zaposlovanju novih uvedli pravilo, da je del nalog vsakega matičarja ali matičarke, da poroča tudi istospolne pare.

Spremljate položaj glede legalizacije istospolnih porok v Sloveniji? Kako bi Slovenijo primerjali z Nizozemsko? Seveda, človekove pravice so zelo pomemben del zunanje politike Nizozemske, tako kot tudi slovenske. Pri številnih zadevah smo si zelo podobni in tako je tudi pri spoštovanju človekovih pravic.

Ob mednarodnem dnevu boja proti homofobiji je tako Nizozemska ob tej priložnosti dala izjavo in ustvarila nekaj publicitete, da bi obeležila ta dan, kot tudi vaše ministrstvo za zunanje zadeve. Zato menim, da je Slovenija del zavezništva številnih evropskih držav, ki so aktivne pri boju proti homofobiji in sovražnemu govoru.

Na nek način smo si zelo podobni in mislim, da je tako tudi v praksi, le na zakonodajnem področju je sam proces na Nizozemskem nekoliko bolj naprej kot v Sloveniji.

Podobni smo si verjetno tudi pri argumentih proti? Tako je, v javni razpravi so si argumenti praviloma podobni. Če gre za verske argumente, pa naj gre za judovsko, muslimansko ali katoliško vero, so ti argumenti podobni po vsej Evropi, še posebej pri istospolnih porokah. Zato z razlogom poudarjam, da morajo biti spremembe del demokratičnega procesa, po katerem se, potem ko je nekaj uzakonjeno, spremeni tudi splošna toleranca do tega. Prave demokratične družbe na koncu sprejmejo tudi takšno drugačnost in tukaj gre za proces, za katerega si želimo, da bi se ponovil povsod po Evropi.

Na Irskem bodo o istospolnih porokah na referendumu odločali ta teden. Sami ste bili pomočnik veleposlanika tudi na Irskem. Vas preseneča, da ankete trenutno kažejo, da bo zakon sprejet z veliko večino, čeprav so na irskem homoseksualnost dekriminalizirali šele leta 1993? Ne bom komentiral irskega položaja, o tem morate vprašati mojega irskega kolega, ki ima pisarno čez hodnik (smeh).

Ampak kot sem že dejal, v večini evropskih demokratičnih družb potekata enaka politična razprava in podoben razvoj. V Evropski uniji je na primer že v 16 državah legalizirana istospolna skupnost, v desetih tudi poroke. V evropskem kontekstu se tako dogaja razvoj v določeni smeri, zato lahko vidimo, da se v vseh evropskih državah dogajajo premiki, bolj ali manj v isto smer.

Kakšna pa je tukaj vloga cerkve? Na Nizozemskem na primer določene protestantske cerkve poročajo tudi istospolne pare. Odvisno je, kako verniki in vernice sami vidijo vlogo cerkve znotraj države. V večini držav, tudi na Nizozemskem, je cerkev ločena od države, v nekaterih državah, kot je Francija, bolj, v drugih manj. In to se odraža tudi pri zakonodaji glede porok.

Ne smemo pa pozabiti, da je za večino držav zakonska zveza samo pravni sporazum med dvema strankama, in ne bistveno več ali manj, medtem ko je zakonska zveza v kontekstu cerkve drugačne narave. V nekaterih državah se ta dva koncepta bolj prepletata, v nekaterih manj in tukaj nastajajo tudi razlike pri dojemanju.

Je pomembno, da se tudi javne osebnosti, kot so politiki in političarke, javno izrečejo o svoji spolni usmerjenosti? Z vidika človekovih pravic, s katerega gledam kot predstavnik Nizozemske kot tudi nizozemski državljan, je bistvo v tem, da imaš svobodo izražanja, zato je s tega vidika logično, da to ne bi smela biti težava, ker bi to moralo biti del vsakdana, ne pa nek eksces ali nekaj nenavadnega. Lani je imela na primer ljubljanska Parada ponosa geslo "Ja, in?" in mislim, da je v tem bistvo. Tako bi moralo biti, naša spolna usmerjenost je del vsakdana, ne pa eksces ali izjema.

Čeprav si verjetno marsikdo v politiki o tem ne upa javno govoriti, ker se boji odziva volilnega telesa. Ampak tukaj gre za osebno izbiro, torej koliko svoje zasebnosti si želimo deliti z drugimi. Izbira vsakega politika ali političarke je, koliko svojega zasebnega ali družinskega življenja želi postaviti v središče politične razprave.

Je bila torej poroka luksemburškega premierja ta konec tedna politična poteza? Seveda, ampak zato pa je on politik.