Četrtek, 4. 9. 2025, 4.00
3 tedne
Lahko ta država Putinu pomaga Evropo spraviti na kolena?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,61
Volitve na Norveškem so za Evropo pomembnejše, kot je videti na prvi pogled. Na fotografiji: norveško glavno mesto Oslo.
Norvežani bodo 8. septembra volili nov parlament in s tem novo vlado. Te volitve lahko imajo velik vpliv na evropski energetski trg, če bodo v novi vladi tudi nasprotniki črpanja nafte in zemeljskega plina. Ne pozabimo, da so prav norveški energetski viri Evropi omogočili, da je v zadnjih letih zmanjšala energetsko odvisnost od Putinove Rusije.
Ko je švedska podnebna aktivistka Greta Thunberg sredi avgusta protestirala pred norveško rafinerijo nafte v Mongstadu, je povzela eksplozivno naravo norveških volitev 8. septembra: "Te volitve bodo vplivale na ves svet."
Norveška in evropska energetska varnost
Ko Norvežani volijo, ne gre le za prihodnjo vlado v Oslu – gre tudi za oskrbo z energijo v Evropi, milijarde dolarjev, vloženih v nafto in plin, ter za verodostojnost države v boju proti podnebni krizi, piše avstrijski medij Der Standard.
Odkar je Rusija po napadu na Ukrajino leta 2022 nezaželena dobaviteljica energije za EU, se je Norveška premaknila na prvo mesto. Več kot 33 odstotkov zemeljskega plina, porabljenega v EU, zdaj prihaja od tam, zato ima država ključno vlogo pri stabilnosti evropskih elektroenergetskih omrežij in industrijske proizvodnje. Jasno je: brez Norveške bo načrtovani prehod z ruskega plina do leta 2027 težaven.
Norveška vlaganja v nova naftna in plinska polja
Doslej so norveška podjetja leta 2025 v nove naftne in plinske projekte vložila približno dve milijardi evrov. To je najvišji znesek v zadnjem desetletju. Nafta in plin predstavljata več kot polovico norveškega izvoza in polnita državni premoženjski sklad, ki zdaj znaša skoraj dva bilijona evrov – največje tovrstno premoženje na svetu, piše Der Standard.
Norveški podnebni aktivisti, ki jih podpira tudi Greta Thunberg, nasprotujejo naftni in plinski industriji. Na fotografiji: Thunbergova na protestu pred norveško rafinerijo Mongstad.
Na drugi strani zagovorniki boja proti podnebnim spremembam opozarjajo, da že četrtina norveških emisij toplogrednih plinov izvira iz energetskega sektorja. Norveška energetska industrija se je zavezala, da bo do leta 2030 zmanjšala svoje emisije za 50 odstotkov v primerjavi z letom 2005, vendar te obljube že zdaj ni uresničila, z novimi naftnimi in plinskimi polji pa bo ta obljuba ostala le črka na papirju.
Desnica bolj naklonjena naftni industriji
Vladajoča laburistična stranka (AP) premierja Jonasa Gahra Støreja ubira srednjo pot: čeprav želi prepoloviti emisije, ne želi nenadoma ustaviti proizvodnje nafte, in sicer ker je Evropa odvisna od norveških oskrb z energijo.
Konservativci (Høyre), ki jih vodi nekdanja državna ministrica Erna Solberg, zavzemajo podobno stališče. Prav tako ne nasprotujejo proizvodnji nafte in hkrati spodbujajo širitev vetrne energije na morju kot industrije prihodnosti.
Desničarska populistična Stranka napredka (FRP) pod vodstvom Sylvi Listhaug brezkompromisno podpira nova naftna in plinska polja ter zavrača vetrno energijo na kopnem. Za Greto Thunberg pravi, da je švedska gangsterka in da jo bo zaradi njenih protestov proti črpanju in proizvodnji nafte deportirala iz države.
Nasprotniki črpanja nafte in plina
Manjše stranke bi lahko imele pomembno vlogo pri energetski varnosti Evrope, saj nobena od večjih strank ne bi mogla sprejemati odločitev brez njihove podpore. Na levici Zeleni (MDG), Socialistična leva stranka (SV) in marksistična Rdeča stranka (Rødt) pozivajo k takojšnji prekinitvi novih raziskav nafte in plina.
Norveške stranke se bojujejo za volilne glasove: Erna Stolberg in Jonas Gahr Støre (prva fotografija), Sylvi Listhaug (druga fotografija), televizijsko soočenje norveških strank (tretja fotografija):
Tesna tekma
Najnovejše napovedi kažejo na tesno tekmo: Laburistična stranka vodi s približno 25 odstotki, vendar izgublja tla pod nogami. Stranka napredka ji tesno sledi z več kot 22 odstotki, konservativci pa ostajajo pri 15 odstotkih. Socialistična leva stranka (SV), Sredinska stranka (SP) in marksistična stranka Rødt imajo vsaka približno šest odstotkov, medtem ko so Krščanski demokrati (KrF) in Zeleni (MDG) tik nad štiriodstotnim parlamentarnim pragom, še piše Der Standard.
