Ko povelje generalov v uniformah prevzamejo mladeniči s pločevinkami kokakole

"Nato je predvsem politična in varnostna organizacija," je slišati z vseh strani v vseh jezikih v prostorih generalnega sekretariata Nata v Bruslju, ko posebej za to izurjeno osebje razlaga novinarjem, naj vendarle dojamejo, da Nato ni vojaška organizacija. "Na prvem mestu je varnostna politika, vojska je le operativen del, kako zagotoviti to varnost." A tudi ti časi so minili. Včasih je zagotavljanje varnosti temeljilo predvsem na fizični sili, torej na vojaškem arzenalu, danes je to borba druge vrste, je borba za tehnološko dovršenimi računalniki, s katerim uslužbenci Nata skušajo razviti sistem, ki bi Natu zagotovil čim boljšo kibernetsko varnost.

Ko povelje prevzamejo čudaški mladeniči Bilo je na afriškem otoku Boleo. Najprej je izbruhnila državljanska vojna, nato še kolera. Državo so skupaj držale le tuje varnostne sile. Razdeljevanje hrane, medicinske opreme, planski načrti, vse je bilo elektronsko vodeno. Ker ima hudič vedno mlade, so na vse to udarili še kibernetski teroristi z napadom na računalniški sistem. Ta črni scenarij je le vaja, ki jo Nato v zadnjem letu preigrava znova in znova. Namišljeno nočno moro varnostne organizacije v vaji vedno znova rešijo čudaški mladeniči s spetimi lasmi in pločevinko kokakole v rokah, ki si utirajo pot med mrkimi uniformiranimi obrazi, da od njih prevzamejo povelje. Te mlade ljudi Nato imenuje kibernetske enote za hitro posredovanje, prav te enote so ene glavnih stebrov Natove kibernetske varnosti.

Kako zavarovati 55 spletnih strani in 35 strežnikov? Informacijska cesta zavezništva obsega 55 spletnih strani in 35 strežnikov. Za varovanje teh strani je Nato namenil 58 milijonov evrov. Del tega denarja je namenjen za postavitev neprebojnega obrabnega zidu. Kako? Nujna je standardizacija varnostnih sistemov, pravijo pri Natu. To je najpomembneje. Med 28 članicami se namreč pojavlja vse preveč razlik. Ne gre za prestiž in kaprice, pač pa za nujnost. Informacije, ki iz ZDA prispejo v na primer manj zaščiteno državo, so tam bolj ogrožene.

Kot vedno je glavna stvar, kdo bo kaj plačal Največja težava, tudi kar zadeva kibernetsko varnost, je tako imenovani "hikeriding". Manjše članice zavezništva zaradi prevelikih stroškov torej želijo, da bi sistem razvili in standardizirali skupaj. Velike članice pa, da se standardizacija zgodi najprej na nacionalni ravni, s tem pa se porazdelijo tudi stroški. O tem, torej o stroških, ves čas poteka burna razprava, pravijo dobro obveščeni viri. "Vedno se trudimo zavarovati našo mrežo informacij," ob prihodu na sekretariat odgovarja generalni sekretar Nata, Danec Anders Fogh Rasmussen, na novinarsko vprašanje o kibernetski varnosti, vmes pa poslušam zgodbo novinarke, ki je v do zob zavarovan Natov kompleks, skozi vse varnostne preglede prinesla plastenko vode. Nihče je ni videl, niti elektronski pregled torbe plastenke ni zaznal.