Ko najdeš košček sveta, kjer se počutiš resnično koristnega

Mineva 33. leto, odkar je Slovenija oziroma takrat še Jugoslavija izgubila nadarjeno in družbeno kritično umetnico.

Slikarka Ejti Štih, hči slavnega književnika Bojana Štiha in slikarke Melite Vovk, si je namreč po končani akademiji v Sloveniji že dobro začrtala svojo kariero – naredila je že več scenografij, kostumografij, ilustracij in razstav, prejela študentsko Prešernovo nagrado in Borštnikovo nagrado za scenografijo. A se je kljub temu odločila odkrivati Ameriko.

Z odhodom v tujino spoznala, da se svet ne vrti okoli nje S prijateljem sta odletela v Severno Ameriko, potovala od New Yorka do Kalifornije, Ejti pa še do Floride, od koder je po štirih mesecih potovanja odletela v Bolivijo obiskat svoje prijatelje. Še zdaleč si ni mislila, da bo tam tudi ostala.

"Zdelo se mi je, da je Bolivija veliko bolj podobna Jugoslaviji kot Severna Amerika. Ko sem prišla, je bilo krasno, vojaška diktatura je bila v zadnjih krčih in rojevala se je demokracija, z njo so zapihali novi vetrovi, obetali so se lepi časi, vse je bilo tako pozitivno in zanimivo. Potem je prišla še ljubezen in tako sem pristala v Boliviji," se svojega prihoda v novo domovino spominja Ejti.

A hkrati dodaja, da vse le ni bilo tako preprosto. Ne zanika, da so jo prežemali dvomi, ali naj se vrne in nadaljuje delo, ki jo čaka doma, ali naj ostane in se skuša izkazati povsem sama s svojim delom, brez dosežkov staršev v ozadju. "Za mladega človeka so slavni starši velika teža, prav tako se ves čas sprašuješ, ali si res kaj vreden ali je to, kar si naredil, vredno samo zaradi staršev."

Končna odločitev, da ostane v Boliviji, je padla, ko je po enem letu s prijatelji potovala v Evropo in so obiskali tudi Slovenijo. Ko je obiskala nekdanje sodelavce, se ji je razblinila iluzija, da jo kdorkoli čaka ali da njeno delo manjka. "Postalo mi je jasno, da se svet ne vrti okoli mene, in tako se mi je bilo lažje vrniti v Bolivijo."

Slovenka z nacionalno bolivijsko nagrado A da se je v novi domovini uveljavila kot umetnica, je moralo biti naslikanih precej slik in preteči veliko časa. V tem času se je preživljala s šivanjem kostumov in izdelovanjem mask za karnevale, po sedmih letih različnih razstav je bila uslišana tudi kot slikarka, ko je dobila prvo nacionalno bolivijsko nagrado za slikarstvo.

To obdobje ni bilo lahko, sploh ker je mesto Santa Cruz de la Sierra majhno, umetnosti in kulturne scene pa praktično ni bilo. Med leti se je to precej spremenilo, tudi po Ejtini zaslugi. Pred devetimi leti sta namreč s kiparjem Juanom Bustillosom v zapuščeni in napol razpadajoči občinski stavbi odprla neprofitno galerijo Manzana.

"To je tak podvig, da še vedno komaj verjamem, da nam je uspelo," Ejti komaj verjame svojemu dosežku. Povsem brez finančnih sredstev in ob pomoči darovalcev sta prenovila prostor, v katerem zdaj na približno mesec in pol menjajo razstave, ki mesečno v povprečju privabijo devet tisoč obiskovalcev. Vstopnine ne pobirajo, Ejti in Juan pa že vsa ta leta delata kot prostovoljca.

Zafrustrirana novinarka, ki s slikami opozarja na družbene razmere Ejti je sicer znana kot slikarka, ki nikoli ne slika lastne intime, saj meni, da so osebne težave osebna zadeva, ki javnosti niti ne zanima. Njeni motivi so tako aktualno družbeno dogajanje. "Sem neke vrste zafrustriran novinar, ki ne zna pisati in potem nariše, kar se dogaja."

Zadnja leta je to predvsem globalni kontekst – od migracijske politike in mobilnih telefonov do selfiejev, medtem ko se lokalni politični sceni raje izogiba. "Prva leta po nastopu vlade Eva Moralesa sem sicer naredila kar nekaj razstav na to temo, a zdaj se temu bolj izogibam, ker ni prave svobode govora, da bi lahko mirne duše slikala ali kaj preveč kritizirala."

Revna država, ki jo je presunila s svojo eksotičnostjo Življenje v Boliviji se je v treh desetletjih precej spremenilo, a še vedno ostaja ena najbolj revnih držav sveta. Gre za deželo velikih socialnih razlik, za katero sicer mednarodne organizacije sicer poročajo, da so se razmere precej izboljšale in da je revščina skoraj izkoreninjena, a od blizu je situacija povsem drugačna. "Če pogledam okoli sebe, revščina in kaos neurejenih zdravstvenih, pokojninskih in drugih birokratskih zadev ostajata in ni videti, da bi bilo kaj dosti bolje," pravi Ejti.

Se pa je v državi spremenilo nekaj drugega – izgubila se je eksotika, ki je slovensko slikarko najbolj očarala. "Nekoč je bilo iz Santa Cruza 15 kilometrov asfaltirane ceste, potem pa sama džungla. Zdaj pa je 200 kilometrov samo soje in šele po dolgi poti prideš do prvega gozda. Včasih se res sprašujem, ali bi ostala tu, če bi Bolivijo obiskala danes. Zgodile so se velike spremembe, tudi v ekološkem smislu je bilo veliko izgubljenega," je nekoliko razočarana ljubiteljica eksotike.

Kjer se počuti koristno A danes o vrnitvi v domovino ne razmišlja preveč. Slovenijo sicer obišče enkrat, včasih celo dvakrat letno, takrat se naužije vseh lepot, ki so ji še vedno najlepše na svetu – od gozdov prek gora do rodnega Blejskega jezera. Če bi imela dovolj denarja, bi sicer najraje pol leta preživela v Sloveniji in pol leta v Boliviji, a "treba je zaslužiti za vsakdanji kruh", je realistična.

V Boliviji jo "zadržuje" delo, ki ga je ustvarila, pa tudi družina. Tam je njen mož, otroka pa trenutno študirata v Evropi. A poleg osebnih razlogov je eden glavnih razlogov, da si želi ostati v Boliviji, da se tam resnično počuti koristno.

"Se mi zdi, da nekdo, ki je imel možnost izobrazbe, je hodil v muzeje in je videl zunanji svet, to lahko prinese v nerazviti svet in tam ustvari nekaj novega, kot je galerija Manzana. Ali da tem sonarodnjakom pokažeš njihov svet skozi filter svojih oči. Od teh ljudi vedno dobiš prijeten odziv, ti pa se počutiš koristnega."