Kitajska podjetja izkoriščajo afriške delavce

Xi Jinping, novi kitajski predsednik, si je za prvo pot na tuje izbral Rusijo in Afriko, in to z razlogom. V drugi polovici 20. stoletja je Kitajska postala afriški politični zaveznik, z začetkom novega tisočletja pa je postala najpomembnejši afriški gospodarski partner in največji investitor, ki vlaga v energijo, rudnike in kmetijstvo. Uvoz iz Afrike na Kitajsko je bil v zadnjih desetih letih vreden 113 milijard dolarjev, v prihodnosti pričakujejo še povečano rast. Od Toga do Konga imajo Kitajci več kot dva tisoč kitajskih podjetij. Toda odnosi med Kitajci in afriškimi delavci so vse prej kot vzorni. Sprva je Kitajska le izkoriščala naravne vire celine, pozneje pa je kitajski kapital začel investirati v slabo afriško infrastrukturo in izkoriščati ceneno delovno silo. Na Kitajskem je minimalna plača od sto do 180 evrov, v Afriki je za fizično delo manj kot sto evrov. V Afriki je vse več protestov proti kitajskim podjetjem. Največkrat protestirajo delavci, ki zahtevajo višje plačilo, nekaj protestov pa je bilo tudi proti nelojalni konkurenci, ki jo vzpostavljajo kitajska podjetja. Na afriškem trgu so kitajski izdelki precej cenejši kot domači, zato se domačini bojijo za svoja podjetja. V začetku avgusta lani so v Zambiji ubili kitajskega direktorja premogovnika. Ubili so ga rudarji, ki so se uprli nizkim plačam. Zahtevali so, da kitajski lastniki plače dvignejo na z zambijskim zakonom določeno minimalno plačo. Pred dvema letoma je v istem rudniku izbruhnil strelski obračun med varnostniki in delavci, ker so ti zahtevali višje plačilo. Delodajalci ne znajo jezika Mitterrand Kalama je 26-letni delavec v kitajskem podjetju, ki v Kongu vzdržuje ceste. Vsak dan, vseh sedem dni na teden, dela od šestih zjutraj do štirih popoldan, zunaj na žgočem soncu. "Vodje nenehno prosimo, da nam zagotovijo zaščitno obleko, saj smo videli delavce na drugih kitajskih gradbiščih, da so bolje zaščiteni kot mi. Toda dobili smo le rokavice in jakno, ki jih nikoli ne zamenjajo, tudi če se raztrgajo. Nočejo nam dati niti zaščitnih čelad," se je pritožil novinarjem France 24.

Včasih se zgodi, da nadrejeni z delavci tudi fizično obračunajo. "Vedno nam dajejo občutek, da so boljši od nas," je povedal. Problem je tudi v tem, da Kitajci ne govorijo lokalnih jezikov, niti francosko, ki je drugi jezik v Kongu, tako da je komunikacija z njimi omejena na nekaj besed in gestikuliranje. Delavci so na dan plačani dva dolarja. Minimalna plača v Kongu je tri dolarje na dan. "Če na gradbišče pridejo ljudje iz Svetovne banke, jim Kitajci rečejo, da nas plačujejo pet dolarjev na dan," je opozoril. Delavci pa ne protestirajo, saj se bojijo, da bi izgubili še to delo, ki ga imajo.

Tudi delavci v Togu imajo podobne težave. 41-letni Patrice iz glavnega mesta Lome že 11 let dela za kitajske delodajalce. V tem času se mu je plača zvišala s 27 na 53 evrov, pa še to le zaradi zakona, ki je leta 2011 določil minimalno plačo v Togu. "Kljub svojim izkušnjam zaslužim enako kot praktikanti. Ker v Lomu ni služb, nimam druge izbire, kot ostati tukaj. Še vedno je bolje deset ur na dan delati v trgovini kot pa v tovarni. Tam so ljudje plačani glede na to, koliko naredijo, ker vodilni vedo, da je to bolj dobičkonosno. Vem, da so ljudje primorani sprejeti nizko plačilo, da sploh lahko preživijo," je opisal situacijo.

Če se poškodujejo, gredo domov Za visokokvalificirane delavce v Afriki ni nič drugače. Senegalec Daouda Diop je 29-letni projektni menedžer v kitajskem telekomunikacijskem podjetju. Čeprav bi več zaslužil v senegalskem podjetju, je prepričan, da se bo v kitajskem naučil več: "Imajo močno delovno etiko." Toda tudi v njegovem podjetju izkoriščajo afriške delavce. Namesto da bi jim ponudili zaposlitev za nedoločen čas, jim sprotno obnavljajo pogodbe za določen čas. "To je v Senegalu nezakonito," pravi: "Poleg tega zaposlenim ne plačujejo socialnih prispevkov, tako da nimamo zdravstvenega zavarovanja in ne bomo imeli pokojnine."

Afriški delavci pa kljub slabim pogojem še vedno radi delajo za kitajska podjetja. Edea iz zahodnega Kameruna si s težaških fizičnim delom služi denar za študij: "Za pol leta sem prekinil študij in začel delati za kitajsko podjetje, da bi zaslužil denar za nadaljevanje študija. Delam 12 ur na dan, na mesec dobim 55 evrov, kar je več, kot je minimalna plača v Kamerunu." Upa, da bo v pol leta zaslužil dovolj denarja. Zadovoljen je, da jim delodajalci priskrbijo zaščitno obleko in čelade: "Delo je zelo nevarno. Če se kdo poškoduje, mu dovolijo, da gre domov in se odpočije."