Je Donald Trump v resnici južnjaški demokrat?

Po vsaki debati republikanskih predsedniških kandidatov nepremičninskemu mogotcu Donaldu Trumpu številni politični analitiki napovedujejo padec javnomnenjske podpore, a se hitro izkaže, da je v resnici postal še bolj priljubljen.

Kje so vzroki njegove priljubljenosti? Zakaj mu ne škodijo njegove provokativne izjave o mehiških priseljencih, ženskah, ameriškem predsedniku Baracku Obami … Kot piše avstrijski tednik Profil, nepremičninski milijarder nabira volilne glasove predvsem s tem:

- da se predstavlja kot rešitelj ogroženih belcev, - da napada politično korektnost in družbeni liberalizem,

- načrtno sramoti politike,

- v nasprotju z republikanskimi veljaki zagovarja protekcionizem, socialno državo in višje davke za menedžerje razvpitih hedge skladov.

Rešitelj ogroženih belcev Že ob najavi svoje kandidature je požel veliko medijsko pozornost s provokativnimi izjavami na račun mehiških priseljencev (da so posiljevalci, da bo izgnal vse nezakonite priseljence, zgradil zid na meji z Mehiko …). Številni so zmajevali z glavo in to imeli za polomijo na samem začetku, a so ga te izjave v resnici izstrelile krepko navzgor in je hipoma postal najbolj priljubljeni republikanski predsedniški kandidat.

Med kampanjo je Trump še zaostril svoje stališče in napovedal, da bo odpravil ustavno pravico o avtomatični pravici do ameriškega državljanstva vsem, ki se rodijo na ozemlju ZDA. S temi izjavami Trump premišljeno pridobiva glasove tistih belopoltih Američanov, ki jih je strah, da bodo zaradi vse večjega števila Američanov latinoameriškega in azijskega rodu postali v prihodnosti manjšina.

Borec proti politični korektnosti Trumpove provokativne izjave so tudi v popolnem nasprotju s tako imenovano politično korektnostjo. "Iskreno povedano: nimam časa za popolno politično korektnost. In ta država tudi ne." Tako je Trump v debati odvrnil na očitke TV-voditeljice Megyn Kelly, da žali ženske s svojimi izjavami.

In dan pozneje so mu ankete namerile še večjo priljubljenost. Zakaj? Ameriška družba se je v zadnjih desetletjih temeljito liberalizirala in del tega družbenega liberalizma je tudi ideologija politične korektnosti. Toda številni Američani so zaradi te družbene liberalizacije nejevoljni in Trump z napadi na politično korektnost pridobiva njihovo podporo.

Sramotenje politikov Nepremičninski mogotec glasove pridobiva tudi z napadi na politike. Označuje jih kot idiote brez energije in marionete v lasti superbogatašev, ki financirajo njihove predvolilne kampanje. S tem sramotenjem politikov ima veliko privržencev tudi med tistimi Američani, ki na splošno nimajo veliko simpatij za Trumpa.

Če je še leta 2008 Barack Obama vlival upanje številnim Američanom v lepšo prihodnost, so ZDA zdaj izgubile iluzije. Samo še polovica Američanov verjame v ameriške sanje: da so ZDA dežela brezmejnih priložnosti. Zaupanje v politiko, institucije in državo je padlo, javnomnenjska podpora tako demokratom kot republikancem je pod 40 odstotki. Zato Trumpovo sramotenje politikov med Američani pada na plodna tla.

Trump proti republikanski ideologiji Trump je republikanski predsedniški kandidat, toda številne njegove ideje so v popolnem nasprotju z republikansko ideologijo in stališči republikanskega establishmenta. Republikanski politiki so v večini za svobodno trgovino, on je za protekcionizem. Povečal bi carine na kitajsko blago, uvoženo v ZDA, in denarno kaznoval ameriške naložbe v tujini.

Republikanski politiki želijo privatizirati socialno zavarovanje in odpraviti zdravstvene programe, kot sta Medicare in Medicaid, Trump pa se predstavlja kot zaščitnik socialne države. Republikanski politiki želijo načeloma nižje davke, Trump premišljuje, da bi bolj obdavčil menedžerje, ki vodijo hedge sklade.

Trump kot dedič južnjaških demokratov? Trumpova kombinacija protimigrantske retorike in protiliberalizma s socialnopolitičnimi zamislimi, ki bi bolj spadale v demokratsko stranko, je privlačna za številne volivce. Kot kaže, piše Profil, republikanska baza ni samo dovzetna za Trumpovo belo identitetno politiko, ampak ima po drugi strani tudi dovolj vodilnih v republikanski stranki in njihove ideologije radikalno tržne usmeritve, bogatašem prijazne politike in sovraštva do države.

Ameriški publicist Ian Millhiser vidi Trumpa kot dediča tako imenovanih južnjaških demokratov iz sredine 20. stoletja. Ti demokrati iz južnih ameriških zveznih držav so bili po eni strani privrženci New Deala ameriškega demokratskega predsednika Franklina D. Roosevelta, po drugi strani pa tudi zagovorniki rasne segregacije in sovražniki gibanja za državljanske pravice. Tak južnjaški demokrat je bil guverner Alabame George Wallace. Ta je želel dvakrat postati predsednik ZDA: leta 1964 kot demokrat in leta 1968 kot neodvisni kandidat.