Javno in zasebno v zdravstvu z roko v roki

Hrvaška ima univerzalni zdravstveni sistem. V osnovno zdravstveno zavarovanje so zajeti vsi prebivalci, dodatno je neobvezno, upravlja pa ga Hrvaški zavod za zdravstveno zavarovanje (HZZO). Za zdravstveni sistem skrbi država prek ministrstva za zdravje in zavoda. Večina (univerzitetnih) bolnišnic, institucij in zdravstvenih domov je v lasti države. V zadnjih letih se je močno povečalo število zasebnih poliklinik. Občine imajo v lasti zdravstvene centre.

Reformo hrvaškega zdravstvenega sistema, ki je šel v smeri centralizacije, je spremljala tudi privatizacija predvsem osnovne skrbi za zdravstvo. To je zdravnikom omogočilo najemanje javnih zdravstvenih prostorov po nizkih cenah. Poleg tega so privatizirane nekatere storitve za zdravstveno skrb na domu, lekarne in zobozdravstvene klinike. V zasebni lasti je 92 odstotkov lekarn, ki imajo pogodbe s SSN, preostalih osem odstotkov javnih lekarn vodijo občine, v katerih se nahajajo.

Privatizacija osnovnega zdravstva se je začela leta 1996, ko je ministrstvo izdalo regulative v tej smeri. Zdravniki postopoma dobivajo status neodvisnih pogodbenih izvajalcev. Splošni zdravniki, zobozdravniki, farmacevti in zobotehniki lahko najamejo prostore od zdravstvenih centrov in sklenejo pogodbo z zavodom za zdravstveno zavarovanje. Po ocenah ministrstva je imelo leta 1997 zasebno prakso 30 odstotkov zdravnikov.

Italijanski sistem uradno med boljšimi Italijanski mešan javno-zasebni zdravstveni sistem Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uvršča med najboljše na svetu. Vlada je leta 1978 uvedla univerzalni zdravstveni sistem, ki se financira iz davkov. Javni del predstavlja nacionalna zdravstvena storitev (Servizio Sanitario Nazionale – SSN), ki je organizirana v sklopu ministrstva za zdravje. Regije imajo precejšnjo avtonomijo pri določanju makrostrukture svojih zdravstvenih sistemov. Čakalne dobe v javnem zdravstvu za na primer operacije ali specialistične preglede so lahko tudi nekajmesečne, v zasebnih praksah pa največ nekajtedenske. Pacienti se lahko odločijo tudi za povsem samoplačniške storitve, ki jih nudijo tako javne kot zasebne bolnišnice ter jih v celoti plačajo pacienti, čakalne dobe pa so precej krajše. Ob obisku zasebnega zdravnika, ki ima pogodbo z SSN in računa več kot država, pacienti plačajo razliko.

Dodatno zdravstveno zavarovanje ima precej obrobno vlogo in je leta 2009 predstavljalo okoli odstotek vseh izdatkov za zdravstvo. Dodatno zdravstveno zavarovanje ima okoli 15 odstotkov Italijanov. Zasebnih bolnišnic, ki imajo pogodbo s SSN, je okoli 550. SSN pacientom ne dopušča, da zapustijo njihov sistem in se odločijo zgolj za dodatno zdravstveno zavarovanje. Vsi javni zdravniki imajo lahko zasebne prakse znotraj javnih bolnišnic, če plačajo del svojega dodatnega dobička bolnišnici.

V zdravstvu, predvsem na regionalnem nivoju, je močno prisotna korupcija, predvsem zaradi vpliva lobijev ali slabega načrtovanja in organizacije. Pred kratkim so italijanski mediji poročali o pomanjkanju bolniških postelj in rešilnih vozil predvsem v večjih mestih. Pripravljena je že reforma, namenjena večji učinkovitosti in vzdržljivosti sistema, vendar je njeno sprejetje odložilo pestro in negotovo politično dogajanje.

Nizka stopnja rasti stroškov v Avstriji Avstrija ima dvotirni zdravstveni sistem, v katerem večina posameznikov prejema javno financirano oskrbo, imajo pa tudi možnost dodatnega zasebnega zdravstvenega zavarovanja. Zdravniki lahko delajo v javnem zdravstvu, imajo zasebno prakso ali pa oboje. Podobno kot drugje je ena največjih pomanjkljivosti javnega sistema dolga čakalna doba, ki je v zasebni praksi krajša.

Javno zdravstvo se plačuje iz prispevkov tako delavcev kot delodajalcev. Približno tretjina vseh Avstrijcev ima poleg osnovnega še dodatno zdravstveno zavarovanje. Kakovostne zdravstvene storitve so drage, javnemu zdravstvenemu sistemu pa je uspelo ohraniti nizko rast stroškov, hkrati pa ohraniti skoraj univerzalno dostopnost.

Zdravstveni turizem na Madžarskem Univerzalni zdravstveni sistem, ki se financira iz davkov in socialnih prispevkov, ima tudi Madžarska in je organiziran v okviru državnega sklada za zdravstveno zavarovanje (OEP). Zdravstvena oskrba, tudi bolnišnična, je za vse dostopna brezplačno. Po padcu komunizma so bile potrebne korenite reforme sistema, katerih rezultat je bil OEP. V njegovem okviru deluje tudi večina zasebnih bolnišnic. Zaradi slabe politike zaposlovanja je v madžarskih bolnišnicah preveč zdravnikov in premalo sester. Javno zdravstvo poleg tega hromijo dolge čakalne dobe, zato se nekateri odločajo za zasebno zdravstvo. T. i. plačila iz hvaležnosti, ostanek iz komunističnih časov, so še vedno razširjena v zameno za boljše zdravljenje.

V zadnjih letih se je velik del sistema privatiziral. Hkrati z državnim deluje zasebni sistem. Zakon predvideva, da morajo vse zdravstvene ustanove, javne in zasebne, nuditi nujno medicinsko pomoč, ne glede na to, ali je oseba zavarovana ali ne.

Madžarska velja za eno najbolj priljubljenih destinacij t. i. zdravstvenega turizma. Posebej priljubljena je med Avstrijci, ki pogosto potujejo v sosednjo državo, da bi bili deležni kakovostne zdravstvene oskrbe po nižjih cenah kot doma.