Jakuze: nasilneži ali kavalirji?

V zadnjem času se o japonski mafiji spet veliko piše, predvsem zaradi preteklega spornega dogodka v vrhu japonske politike, ko naj bi pravosodni minister Keišu Tanaka odstopil prav zaradi stikov z organiziranim kriminalom. Vpliv jakuz sicer sega tudi čez meje Japonske, v sklopu njihovih mednarodnih operacij pa naj bi delovalo skoraj 100 tisoč članov. Kriminalna združba je poznana predvsem po strogem kodeksu obnašanja in organizaciji na visoki ravni. Jakuze se pogosto pojavljajo v japonskih medijih, v državi pa, zanimivo, sploh niso prepovedani.

Spekter kriminalnih dejavnosti Zaradi svojih srednjeveških korenin in tradicionalnih vrednot določen delež japonskega prebivalstva dojema jakuze celo kot zaščitnike malega človeka, dejstvo pa je, da danes bolj ali manj delujejo kot vsaka druga vplivna kriminalna združba. Spekter njihovih "poslovnih" dejavnosti sega od prostitucije, posojil, igralništva, pranja denarja do prekupčevanja z drogami. V zadnjem času se sicer s prestrukturiranjem prilagajajo tudi sodobnim svetovnim gospodarskim priložnostim na trgu nepremičnin ter celo na področju bančništva in vrednostnih papirjev.

Ime jakuza izvira iz tradicionalne japonske igre s kartami, pomeni pa izgubo roke, v prenesenem pomenu so jakuze torej poraženci. Tri glavne skupine, Jamaguči Gumi, Sumijoši Kai in Inagava Kai, vztrajajo, da so kavalirske skupine (ninkyō dantai), medtem ko jih mediji in policija imenujejo nasilne skupine (bōryokudan).

Simbioza z vlado in policijo Morda neverjetno, ampak resnično je dejstvo, da članstvo v jakuzah na Japonskem ni nezakonito. "Če so v večini preostalih držav so kriminalne združbe prepovedane, Japonska pa še vedno priznava njihovo pravico do obstoja," pripoveduje Acuši Mizoguči, japonski strokovnjak za organizirani kriminal. Mafijske tolpe na Japonskem niso skrivne združbe kot, na primer, italijanska Cosa Nostra ali pa kitajske triade. Podružnice jakuz v državi imajo na vratih pogosto celo napise, na katerih je razkrito njihovo ime oziroma emblem, nekateri člani s seboj nosijo celo vizitke z imenom svoje kriminalne združbe.

Japonska vlada njihov obstoj bolj kot ne tiho priznava, v določeni meri pa ga tudi regulira. "Jakuza služi na račun dejavnosti, ki jih ne želi opravljati nihče drug, in išče delavce za dela, ki jih nihče noče. Mafija in oblast za zdaj še soobstaja v nekakšni simbiozi," pravi ameriški novinar Jake Adelstein, ki je v deželi vzhajajočega sonca prebival 15 let. Tudi policija je precej potrpežljiva do jakuz. Ta toleranca naj bi izvirala še iz 18. stoletja, ko so predniki današnjih jakuz lahko nosili orožje v zameno za pomoč policiji, predvsem kadar je tej primanjkovalo delovne sile.

Zaradi posebne vloge, ki jo je ta kriminalna združba igrala znotraj japonske zgodovine, danes pa celo znotraj japonske popularne kulture, prav tako pa tudi njenega "dobronamernega" vpliva pri nadzoru nad sindikalnimi gibanji, pomoči političnim strankam in pomoči javnosti ob naravnih katastrofah, kot je bil lanski uničujoč potres v Fukušimi, so jakuze v japonski družbi povsem sprejeto dejstvo ali pa vsaj nujno zlo. Tudi kadar je potrebno, da poudarijo svojo moč in veljavo, pa to le redko storijo z uporabo sile.

Grožnja z onečaščenjem močnejša od grožnje z nasiljem Japonska družba je namreč izredno samosvoja in tradicionalna, kar zadeva skupne vrednote. Prebivalci te dežele se namreč bolj bojijo grožnje nečastnosti in izgube ugleda kot grožnje nasilja. "Jakuze so razvpito slabi strelci, saj jim orožja sploh ni treba uporabljati, kljub temu pa so pridobili izredno močan vpliv v japonski družbi," pravi Adelstein, ki poudarja, da je največkrat za jakuze dovolj, da zagrozijo z javnim onečaščenjem, in žrtev se ukloni.

Z vidika zgoraj napisanega verjetno ni presenetljivo, da se tudi pravosodni minister Tanaka ni izrecno opredelil glede narave svojega odstopa, pač pa je le dejal, da odhaja zaradi zdravstvenih težav. Zdravstveni razlogi so med visokimi japonskimi politiki zelo pogosto naveden razlog za odstop, saj si na ta način skušajo ohraniti ugled.