Četrtek, 26. 9. 2024, 15.17
15 ur, 56 minut
"Iz teme smo prišli na svetlobo. In ne mislimo se več vrniti."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,75
Vladimir Putin je svojevrstna sinteza reformnega ruskega carja Petra Velikega, ki je z načrtno imperialno politiko Rusijo naredil za evropsko velesilo, ter slovanofilov iz 19. stoletja, ki so v Evropi in Zahodu videli sovražnika Rusije ter sovražili Petra Velikega zaradi njegovega uvajanja prozahodnjaških reform.
Moskovska Rusija je bila stoletja država, ki jo je bilo težko prištevati za del Evrope. Pot Rusije na položaj evropske velesile se je začel šele leta 1654, ko se je ruski car Aleksej uspešno spopadel s Poljsko za nadzor nad delom Ukrajine. V naslednjih stoletjih je Rusija postopoma potiskala svoje meje še bolj proti zahodu. Toda leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza, je bilo območje na stari celini, ki so mu neposredno vladali ruski vladarji iz Moskve, spet potisnjeno na meje, ki so približne podobne mejam evropske Rusije pred letom 1654. Leta 2014 je Moskva izgubila tudi posredni vpliv nad Ukrajino in leta 2020 skorajda nadzor nad Belorusijo. Leta 2022 se je ruski predsednik Vladimir Putin z napadom na Ukrajino odločil za novi ruski pohod proti zahodu, ker želi Rusiji spet dati status evropske velesile in zavladati nad vzhodnim delom Evrope.
Rusija oziroma Moskovska Rusija (tj. del nekdanje Kijevske Rusije, ki se je v času tatarske vladavine izoblikoval okoli velike moskovske kneževine) je bila vse tja do konca 17. stoletja država, ki je nihče v Evropi ni resno prišteval med evropske države. Bila je država na obrobju in za Evropejce skoraj bolj del Azije kot stare celine (v 16. stoletju je začela svoje ozemlje že širiti tudi v Sibirijo).
Usodni klic ukrajinskih kozakov na pomoč
Vse se je spremenilo sredi 17. stoletja, ko so se pravoslavni ukrajinski kozaki uprli svojim poljskim katoliškim oblastnikom. Hetman Bohdan Hmelnicki, vodja zaporoških kozakov, je na vzhodu današnje Ukrajine ustanovil kozaški hetmanat (uradno ime te politične tvorbe je bilo Zaporoška vojska).
Da bi se ubranil Poljakov, se je hetman Hmelnicki obrnil na pomoč k ruskemu carju Alekseju I. Ta je sprva omahoval, ker ni želel vojne s Poljaki, a ga je moskovski patriarh Nikon pregovoril. Za patriarha je bila pomoč kozakom v boju proti Poljakom sveta vojna za obrambo pravoslavja pred katoliškimi Poljaki.
Perejaslavska pogodba med kozaki in ruskim carjem
Leta 1654 so podpisali Perejaslavsko pogodbo, ko je v ukrajinskem mestu Perejaslav, ta leži južno od Kijeva in je bil prestolnica hetmanata, hetman Hmelnicki prisegel zvestobu carju Alekseju I., ki je obljubil, da bo spoštoval avtonomijo kozaškega hetmanata.
Leta 1654 so ukrajinski kozaki pod vodstvom hetmana Bohdana Hmelnickega v Perejaslavu prisegli zvestobo ruskemu carju Alekseju I., ker so želeli njegovo pomoč v boju proti Poljakom. Car jim je obljubil, da bo spoštoval avtonomijo hetmanata. Leta 1667 so Rusi in Poljaki brez soglasja kozakov razdelili hetmanat po reki Dneper. Leta 1754 je ruska carica Katarina Velika dokončno odpravila hetmanat. Na sliki: Bohdan Hmelnicki in njegovi zaporoški kozaki na shodu v Perejaslavu leta 1654. Ob 300. obletnici pogodbe je sovjetski voditelj Nikita Hruščov polotok Krim dal Ukrajini.
Začela se je več kot desetletje trajajoča vojna med Poljaki in Rusi (v katero so se vpletli tudi Švedi). Končala se je leta 1667, ko sta si Poljska in Rusija razdelili Ukrajino. Levobrežno Ukrajino (levi breg Dnepra) s Kijevom je dobila Rusija, desnobrežno Ukrajino (Ukrajino na desnem bregu Dnepra, to je zahodno od Dnepra) je dobila Poljska. To razdelitev so Poljaki in Rusi izvedli brez soglasja kozakov, kar je povzročilo precej veliko razočaranje med njimi.
Evropske sile sklenejo protiotomansko zavezništvo z Rusijo
Ko so od vojne izmučeno Poljsko napadli Turki oziroma Otomani skupaj z zaporoškimi kozaki, je Poljski priskočila na pomoč Rusija in vojsko Otomanskega cesarstva pregnala s poljskega dela Ukrajine. Rusija je tako postala vse bolj zaželena zaveznica za evropske sile v boju proti Otomanom.
Leta 1686, tri leta po zmagi poljske in cesarske vojske nad Turki pri Dunaju, so evropske sile prvič sklenile zavezništvo z Rusijo kot enakopravno partnerico. To je bil podpis večnega miru med Svetim rimskim cesarstvom, Beneško republiko, Poljsko-Litvo in Rusijo. Šlo je za skupni boj proti Otomanskemu cesarstvu.
Veliki zaostanek Rusije za Evropo
Rusi so napadli Krimski kanat, Poljaki so udarili po Otomanih v Moldaviji, Avstrijci v Transilvaniji in Benečani v Dalmaciji. V 80. in 90. letih 17. stoletja so v Moskvo prišli tudi prvi veleposlaniki s Švedske, Nizozemske, Poljske, Danske in Svetega rimskega cesarstva.
Carska Rusija je bila pred carjem Aleksejem država, ki je obtičala v srednjem veku in je bila bolj podobna azijski kot evropski državi. Imeli niso nobene univerze in pravoslavna cerkev je imela popoln nadzor nad družbo, žene plemičev se niso smele pojavljati v javnosti, ampak so bile zaprte v teremih, v ruski različici haremov.
Rusija je bila zaostala država. Ni imela nobenih univerz, nobenih akademij znanosti in umetnosti ter nobenih svobodnih poklicev. V družbi in državi je prevladovala cerkev. Dovoljeno je bilo petje verskih pesmi, instrumentalna glasba je bila prepovedana in jo je cerkev preganjala. Tudi tisk je bil pod nadzorom cerkve. Med 60. leti 16. stoletja in letom 1682 so v Moskvi natisnili le tri knjige, ki niso imele verske vsebine.
Rusko osuplo soočenje z evropsko kulturo
Šele v času carja Alekseja I. so bile naslikane prve posvetne slike, prej so bile dovoljene samo ikone. Slikanje pokrajine je bilo v Rusiji do tedaj neznano. Ruska umetnost je bila zamrznjena v srednjem veku, poudarja angleški zgodovinar Orlando Figes. Portret carja Alekseja I. je bil prvi portret v zgodovini carske Rusije, kjer je bila slika portretiranca podobna resnični osebi.
V očeh Evrope je bila Rusija barbarska dežela brez evropske civilizacije. Ironično je, da je prav vojna proti Poljakom na strani ukrajinskih kozakov rusko vojsko na čelu s carjem popeljala v takrat poljska mesta, kot sta bila Vilna (zdaj v Litvi) in Vitebsk (zdaj v Belorusiji). Tu so se Rusi čudili baročnim, gotskim in renesančnim stavbam.
Nad Zahodom navdušeni ruski car
Car Aleksej, ki je vladal med letoma 1645 in 1672, se je navdušil nad evropskimi izdelki. Na svoj dvor je uvažal ure, teleskope in glasbene skrinje z Zahoda. V njegovem času je Rusija dobila prvo dvorno gledališče, v katerem so uprizarjali nemške baročne igre. Spremenil se je tudi odnos do žensk, plemkinje so prvič lahko sodelovale na plemiških zabavah. Prej so bile skrite v teremih, ruskih haremih, izključene z dvora in zabav bojarjev, tj. ruskih plemičev.
Car Aleksej I., ki je vladal Rusiji od leta 1645 do leta 1676, je Rusijo prvi odprl svetu. Na svoj dvor je uvažal zahodne izdelke, pripeljal je tudi prvo gledališče. Njegov portret (na fotografiji) je bil prvi portret v zgodovini carske Rusije, kjer je bila slika portretiranca podobna resnični osebi.
Povezovanje z Ukrajino oziroma s kozaškim hetmanatom sredi 17. stoletja je Moskovsko Rusijo spremenilo tudi v verskem smislu. Leta 1649 so v Moskvo prišli prvi ukrajinski menihi po naročilu carja Alekseja, da bi posodobili ruske bogoslužne knjige v skladu s sodobnimi grškimi in ukrajinskimi knjigami, ki so jih tiskali v Evropi.
Razkol v ruski družbi
To je bila Nikonova reforma bogoslužja in obredov v ruski cerkvi. Prej so se na primer Rusi prekrižali z dvema prstoma, ki sta simbolizirala dvojno naravo Kristusa, po reformi pa so se prekrižali po grško s tremi prsti, ki simbolizirajo Sveto trojico. Te spremembe so za dolgo razdelile rusko cerkev in narod. Šlo je za razkol med tistimi, ki so vztrajali pri ruski tradiciji, in tistimi, ki so sledili spremembam v evropskem slogu.
Upor nasprotnikov reform, ki so dobili ime staroverci, je vodil nadškof Avakum. Staroverci so bili prepričani, da so Nikonove in Aleksejeve reforme delo Antikrista ter da se bliža konec sveta. Bili so proti grškemu vplivu, ki je v Rusijo prihajal prek Kijeva. Bili so tudi proti vplivu Nemcev, ki so si brili brade in kadili tobak.
Car Peter Veliki, ki skuša modernizirati Rusijo
Upor starovercev, ki so našli oporo v strelcih, pehotnih enotah carske Rusije, je leta 1698 zatrl mladi car Peter (car je postal leta 1682), pozneje znan kot Peter Veliki. V Moskvo je prišel oblečen v zahodna oblačila in brez brade, imel je le brke. Od bojarjev je zahteval, da si obrijejo brade, ki so bile v Rusiji simbol svetosti.
Reforme carja Alekseja so povzročile razkol v ruski družbi. Nasprotnike reform, tako imenovane staroverce, je ob koncu 17. stoletja porazil šele Aleksejev sin, car Peter. Ta je poskušal rusko družbo in državo še bolj modernizirati kot njegov oče. Odvrgel je ruska oblačila in se oblačil po zahodnem zgledu. Ni imel brade, ki je bila v Rusiji znak svetosti, ampak se je bril in si puščal zgolj brke. Ta slog življenja je predpisoval tudi plemičem in prebivalcem Moskve. Decembra 1699 je odpravil bizantinski koledar, ki je štel leta od leta 5508 pred Kristusovim rojstvom in kjer se je leto začelo 1. septembra, ter začel šteti leta po zahodnem zgledu.
Rusija je bila tudi časovno daleč od Evrope. V Moskvi so šteli leta po bizantinskem načinu od leta 5508 pred Kristusovim rojstvom. Decembra 1699 se je car Peter odločil za reformo koledarja. S 1. januarjem leta 1700 (po starem ruskem koledarju leta 7209) je uvedel nov koledar s štetjem let po evropskem zgledu.
Rusija poskuša ujeti razviti Zahod
Na ta dan so si morali Moskovčani obriti brade in se obleči po evropsko, v slogu Nemcev in Madžarov. Prej so Rusi nosili tradicionalne kaftane. To je bil začetek kulturne revolucije. Petrov cilj je bil, da Rusija po razvitosti ujame Evropo oziroma Zahod.
Peter Veliki je sovražil srednjeveški duh Moskve, sovražil je protizahodnjaško usmerjenost in rusko vraževerje. Zavrgel je pravoslavno tradicijo in se posmehoval ruski pravoslavni cerkvi. Od leta 1696 do leta 1698 je pod tujim imenom potoval po zahodnoevropskih državah. Bil je prvi ruski vladar, ki je obiskal tujino: Nizozemsko, Anglijo, Vzhodno Prusijo ...
Petrov vojaški pohod proti Baltskemu morju
Peter Veliki je posodobil in številčno okrepil rusko vojsko. V zavezništvu s Poljsko in Dansko je leta 1700 napadel Švedsko. Leta 1709 je šel švedski kralj Karel XII. na pohod proti Rusiji. Poskušal je pridobiti kozaškega hetmana Ivana Mazepo in na svojo stran dobiti 20 tisoč kozakov, a jih je z Mazepom k Švedom pristopilo le tri tisoč.
Leta 1709 je Peter Veliki v bitki pri Poltavi premagal Švede in njihove kozaške zaveznike. Zasedel je baltske dežele in okrepil rusko oblast nad ukrajinskimi kozaki. Petrova imperialna politika je velik zgled za Putina.
Peter Veliki je 27. junija 1709 v bitki pri Poltavi na vzhodu današnje Ukrajine porazil Švede in Mazepove kozake. Leta 1721 je s sporazum v Nystedu Rusija dobila baltske dežele. Zmaga nad Švedi je tudi zapečatila usodo kozaškega hetmanata. Rusi so trdneje okrepili nadzor nad delom Ukrajine, ki so ji vladali.
Nova imperialna prestolnica ob Baltskem morju
Peter Veliki je po zmagah nad Švedi pisal svojem sinu Alekseju: "Iz teme smo (Rusi, op. p.) prišli na svetlobo. Predtem nihče na svetu ni vedel za nas, toda zdaj nas morajo spoštovati."
Peter Veliki je ob Baltskem morju zgradil novo rusko prestolnico po zgledu Amsterdama in Benetk – Sankt Peterburg. Mesto, ki je imelo nemško ime, je zgradil s pomočjo inženirjev, arhitektov, vrtnarjev ter drugih obrtnikov in mojstrov iz vse Evrope. Sankt Peterburg je postal svetovljansko, večnarodno mesto. Novo imperialno mesto, ki ni imelo korenin na ruski zemlji.
Rojstvo Rosije
Peter Veliki si je tudi nadel latinski naslov imperator. Spremenil je tudi ime države, ki ji je vladal. Prej se je uporabljalo ime Rus oziroma Rusija. Zdaj je dobila država grško ime Rosija. Imperij je bil rosiskaja imperija ali vserosiskaja imperija, nikoli ruskaja imperija, ruski imperij. So pa ostale oznake ruski narod, ruski jazik (ruski jezik), ruskaja cerkov (ruska cerkev) ...
Leta 1702 je car Peter Veliki zasedel švedsko trdnjavo Nyenskans ob reki Nevi. Leto pozneje je na tem kraju začel graditi novo mesto – Sankt Peterburg, ki je postalo rusko okno na Zahod. Zgled pri gradnji sta bila Amsterdam (tega je car Peter obiskal) in Benetke. Sankt Peterburg je tudi postal nova ruska prestolnica namesto Moskve. V tem mestu, ko se je imenoval Leningrad, se je rodil tudi Putin.
Moskva je bila prestolnica stare Rusije, Sankt Peterburg prestolnica Rosije, piše Figes. Sankt Peterburg je bil žarišče evropeizacije in poskus modernizacije Rusije. To je bila urbana civilizacija pozahodnjene elite. A za številne Ruse, ki so vztrajali v protizahodnjaški usmerjenosti, je bil Peter antikrist.
Nasprotniki Petrove modernizacije
Slavonofili so bili v 19. stoletju prepričani, da je Peter Veliki škodil ruskemu narodnemu značaju, ker je sledil Zahodu. Rusija je bila po njihovem varuh krščanskih načel pred zahodnim materializmom. Zagovarjali so vrnitev prestolnice v Moskvo.
To so uresničili šele Leninovi boljševiki, a ne zato, ker bi sledili slovanofilom ter njihovemu občudovanju ruskega kmeta in ruskega podeželja, ampak ker so se morali leta 1918 iz Sankt Peterburga umakniti pred prodirajočimi Nemci.
Leninovi boljševiki se zgledujejo po "prvem boljševiku"
V resnici so se boljševiki zgledovali po Petru Velikemu in njegovi politiki hipermodernizacije ruske družbe. Ruski pesnik Maks Vološin je imel Petra Velikega za prvega boljševika.
Če so slovanofili zavračali modernizacijske reforme Petra Velikega in se hoteli vrniti v preteklost, so ga Leninovi boljševiki posnemali in poskušali na silo modernizirati Rusijo. Na fotografiji: Lenin in njegovi sodelavci na Rdečem trgu v Moskvi. Lenin je Moskvo naredil za glavno mesto komunistične Sovjetske zveze. Moskva je pred padcem Berlinskega zidu tudi veljala za svetovno prestolnico komunizma.
Velik udarec prozahodnim Rusom je pomenila krimska vojna med letoma 1853 in 1856. Pariški mirovni sporazum leta 1856 je ponižal Rusijo, ki je morala uničiti črnomorsko ladjevje. Nobene obvezne razorožitve niso bile prej narekovane nobeni poraženi evropski sili, niti Franciji po porazu Napoleona.
Rusko sovraštvo do Zahoda po krimski vojni
A dejstvo je, da zmagovalci krimske vojne (Britanci in Francozi) Rusije niso imeli za evropsko državo, ampak so jo izenačili s Kitajsko, ki je morala pretrpeti podobne poniževalne pogoje po prvi opijski vojni. Putinovo govorjenje o zahodnih dvojnih merilih, hinavščini, rusofobiji in nespoštovanju Rusije ima temelje v zgodovini po ruskem ponižanju v krimski vojni (1853–1856), je prepričan Figes.
Leta 1869 je slovanofilski ruski politični teoretik Nikolaj Danilevski v knjigi Rusija in Evropa med drugim zapisal: "Evropa nam ni samo tuja, ampak celo sovražna. Njeni interesi niso naši interesi, ampak bodo v večini primerov nasprotni našim interesom." Tako mnenje je še vedno trdoživo zakoreninjeno v Rusiji.
Putin kot sinteza Petra Velikega in slovanofilov
Vladimir Putin, ki se je rodil v mestu, ki ga je zgradil Peter Veliki, sicer trdi, da se po njem zgleduje, a obenem sledi tudi zamislim slovanofilov, ki so ga sovražili. Od Petra Velikega je prevzel imperialne ambicije, željo, da je Rusija velika evropska velesila s sodobno vojsko, ter od slovanofilov sovraštvo do Zahoda in "satanskega" zahodnega materializma.
Putinov napad na Ukrajino je bil poskus bitke pri Poltavi 2.0. Kajti Putin ve, da carska Rusija ne bi mogla nikoli postati politično-vojaška velesila na stari celini, če si ne bi prej podredila Ukrajine. In da brez Ukrajine (in posledično brez Belorusije) Rusija ne more biti več evropska velesila, ampak je potisnjena na evropsko obrobje.
Glavni vir za članek:
Orlando Figes, The story of Russia (sl. Zgodba o Rusiji), september 2022.
