Dubrovnik – premalo ali preveč poln?

Hrvaški mediji sejejo optimizem hrvaškega ministra za turizem Damira Bajsa, ta ne skriva veselja nad podatki, po katerih je letošnji turistični julij najboljši doslej in celo tako dober, da je skoraj popolnoma pokril izgube klavrnih šest mesecev v začetku leta. Z nadpovprečnim plusom se lahko pohvalita tudi Dubrovnik in vsa Dubrovniško-neretvanska županija, razkrivajo najnovejši podatki hrvaškega ministrstva za turizem.

Polno podnevi, polno ponoči

Temu v prid bi zagotovo govorilo dejstvo, da je Stradun, glavna ulica in sprehajališče starega mestnega jedra, (tudi) prve dni avgusta poln podnevi in ponoči. Slišijo se številni jeziki, veliko je poljščine, slovenščine, angleščine, španščine, predvsem ruščine je opazno več kot prejšnja leta, najbrž tudi zato, ker je Hrvaška kot spodbudo turizmu začasno liberalizirala vizni režim za Ruse in Ukrajince.

Čez dan mesto zasedejo obiskovalci, oboroženi predvsem s fotoparati, zvečer pa jih zamenjajo tisti željni zabave ali bogatega kulturnega dogajanja, vsako leto med 10. julijem in 25. avgustom ga ponujajo predvsem Dubrovniške poletne igre. Najti prostor v "kafiću" na Stradunu je neredko velik podvig, čeprav so cene v njih primerljive tistim z mondenih letovišč Azurne obale, torej višje kot marsikje na Hrvaškem – a, mimogrede, še vedno praviloma nižje kot na Hvaru, ki se mu je v zadnjih letih uspelo uveljaviti kot destinacija petičnih.

Kakovost pred kvantiteto Prav postati in ostati prva izbira gostov večjih plačilnih zmožnosti je strateški cilj dubrovniškega turizma, ki temu primerno ne želi nižati cen, temveč si raje prizadeva, da gostom za njihov denar ponudi čim več.

Toda pri tem morajo v jadranskem biseru pod goro Srđ pred sabo še veliko postoriti: omenimo le, da se mesto zaradi neustrezne cestne infrastrukture in prometne regulacije duši v prometnih zamaških ter da je parkirišč kronično premalo kljub temu, da je nedavno odprta garaža nad starim delom mesta bistveno povečala število razpoložljivih mest za počivanje jeklenih konjičkov.

(Ne)upravičeno drag obisk obzidja

Ali pa da je vstopnica za ogled dubrovniškega obzidja zajetnih 70 kun ali 10 evrov, če kun nimate pri sebi, kar ni ravno malo niti za zahodnoevropske razmere. Vzdrževanje tega kulturnega spomenika zahteva veliko sredstev, ki jih dobimo izključno iz vstopnin, se opravičujejo pri upravljalcu obzidja, kar obiskovalcem najbrž niti ni tolažba, toda večina jih vendarle stisne zobe in gredo na obzidje, saj so v Dubrovniku morda le enkrat v življenju – a se neredki tudi obrnejo, pa četudi Dubrovnika in obzidja morda ne bodo videli nikoli več.

Pridejo le za kratek čas Za množicami, ki na videz in po uradnih podatkih izdatno polnijo hrvaško turistično blagajno, se pod površino riše tudi povsem drugačna slika. Večina obiskovalcev obzidanega mesta v dnevnem času so potniki s križark, ki se skozi mesto sprehodijo le za uro ali dve in razen kakšne razglednice ne kupijo skoraj nič drugega, ker nimajo časa ali pa neradi segajo v denarnico, nam je potožila prodajalka v trgovini na Stradunu, ta ni želela, da omenimo njeno ime.

Podobno brez pretiranega optimizma so tudi lastniki bližnjih restavracij in njihovi zaposleni, ki prazna mesta v svojih objektih poskušajo zapolniti tako, da ljudi nagovarjajo kar na Stradunu. Manj je gostov, tudi manj pojejo, je potožil eden od njih v sekundah premora med iskanjem morebitnih gostov, ki jih je poskusil pregovoriti med njihovim sprehodom. Tudi on nam ni želel zaupati imena.

Domačini razumejo, a se čutijo zapostavljene Še najmanj srečni pa so tisti, ki živijo znotraj mestnega obzidja. Že tako nam je težje, ker je staro mesto nedostopno, vse moramo prinesti v rokah, z avtomobili ne pridemo nikamor in jih tudi nimamo kje pustiti, ko pa pridejo množice letečih obiskovalcev z ladij, se mesto popolnoma zamaši, se pritožujejo "domorodci" skoraj v en glas in z nezadovoljstvom omenjajo, da je takrat vrsta za vstop skozi mestna vrata neredko dolga tudi za pol ure čakanja. Zavedajo se, da je turizem za Dubrovnik pomemben, a obenem opozarjajo, da si tudi oni zaslužijo normalne življenjske pogoje.

Iskanje rešitev, ki bo zadovoljile vse ali pa vsaj veliko večino, tako še vedno ostaja največji izziv arhitektov dubrovniškega turizma – poleg dolgoletne želje, da bi biser Jadrana svojo visoko sezono raztegnil na večji del leta, ne samo na poletne mesece. Tako bo najbrž tudi letos od sredine septembra Dubrovnik bolj ali manj prazen, takrat bomo tudi že vedeli, ali je bil Bajsov optimizem upravičen in ali bo tudi to sezono hrvaškim turističnim delavcem ostalo malo grenkobe in misel, da bi lahko bilo boljše.