Druga najbolj zadolžena evropska država bi rada reševala EU

Italija, ena od šestih držav, ki so ustanovile današnjo EU, bo že dvanajstič prevzela predsedovanje Svetu EU, zadnjič je bila na krmilu Unije leta 2003. Če je bilo grško predsedovanje EU bolj medlo, neizrazito in skoraj neopazno – kaj drugega od krize izmučene države, ki je največji evropski bolnik, skorajda ni bilo pričakovati –, bo skušala Italija pod vodstvom mladega premierja Mattea Renzija narediti večji vtis.

Renzi tako kot Hollande poudarja spodbujanje rasti Načrt italijanskega predsedovanja temelji na novih prednostnih nalogah, ki jih je v petek potrdil vrh EU: rast, zaposlovanje in konkurenčnost, zaščita državljanov, energetska unija, unija svobode, pravice in varnosti ter krepitev vloge Unije v svetu.

39-letni Renzi, ki prihaja iz vrst zmerno leve Demokratske stranke, želi rast spodbuditi tudi s povečanjem prožnosti pri uveljavljanju proračunskih pravil v zameno za strukturne reforme.

Nemčija ni navdušena nad Renzijem Mladi italijanski premier, ki ima najmočnejšega zaveznika v francoskem predsedniku Francoisu Hollandu, namreč želi več manevrskega prostora za tiste države, ki želijo šibko rast spodbuditi z javnimi investicijami.

Predlog o poudarjanju rasti in t. i. prožnosti glede izvajanja določil pakta o stabilnosti, ki piha na dušo prezadolženim sredozemskim državam, seveda jezi severne članice EU na čelu z Nemčijo, ki poudarjajo nujnost varčevalne politike kot temelj gospodarske ozdravitve stare celine.

Že "Super Mario" na čelu ECB jezi Nemce Nemčija na čelu s kanclerko Angelo Merkel mora sicer že tako s stisnjenimi zobmi opazovati politiko Evropske centralne banke, ki pod vodstvom Renzijevega rojaka Maria Draghija izvaja ukrepe (politika poceni denarja, odkupovanje obveznic kriznih držav …), ki so voda na mlin sredozemskim državam.

Renzi je spodbujanje rasti spretno povezal s perečim vprašanjem, ki se je pojavilo z ukrajinsko krizo, namreč z veliko energetsko odvisnostjo EU od Rusije. Italija tako želi rast spodbuditi z velikimi naložbami na področju energetske infrastrukture. In kje bi našli denar? Renzi odgovarja: naložbe bi financirali s projektnimi obveznicami.

Renzi: Ni vsega kriva Merklova Kljub temu vsi nemški mediji niso tako nenaklonjeni Renziju. Berlinski časnik Der Tagesspiegel tako poudarja, da je italijanski premier zagovornik debirokratizacije in reforme trga dela. V Italijo tudi želi vpeljati nemški sistem dualnega izobraževanja, s katerim namerava pristriči peruti visoki brezposelnosti med mladimi.

Prav tako Italijanom polaga na dušo, da so za italijanske gospodarske težave in velik javni dolg (ta je drugi največji na stari celini in pet največji na svetu) odgovorni tudi sami in ne zgolj Bruselj, svetovni finančni trgi in "tevtonska skopuhinja" Merklova.

Do vratu zadolžena država Italija je namreč zadolžena do vratu – njen že tradicionalno visoki javni dolg je bil dolgo časa največji v Evropi (po podatkih Eurostata je bil v letih 1994–2009 v povprečju visok 111 odstotkov BDP), pozneje jo je na tej neslavni lestvici prehitela Grčija.

Lani je imela naša zahodna soseda javni dolg 132,6 odstotka BDP, letos naj bi bil po pomladni napovedi Evropske komisije še večji, 135,2 odstotka BDP, prihodnje leto pa naj bi gora dolgov malenkostno skopnela, na 133,9 odstotka BDP.

Bankrotirana mesta in privatizacija državnih podjetij Za Italijo je sicer znano, da je že dolga desetletja razklana na bogati sever in revni jug, toda dolžniška kriza udarja tudi po bogatih mestih na severu italijanskega škornja – nekatera mesta so namreč tako rekoč bankrotirana in na primer državnemu energetskemu velikanu Enelu ne morejo plačevati računov za energijo.

Zato ne čudi, da si je že Renzijev predhodnik na premierskem stolčku, Enrico Letta, zadal nalogo zmanjševanja javnega dolga s prodajo več milijardnih državnih deležev v podjetjih. Renzi obljublja, da bo privatizacijo še okrepil – sveta naj ne bi bila niti prodaja državnih železnic.

Dežela, kjer sta politika in posel tesno prepletena, počasi okreva Kljub temu so številni skeptični glede Renzijevih obljub o umiku države iz gospodarstva – v Italiji, pa tudi v številnih drugih državah, sta politika in posel tesno prepletena.

Italija, ki je v letih 2012 in 2013 doživela recesijo (predlani se je italijansko gospodarstvo skrčilo za 2,4 odstotka, lani pa za 1,9 odstotka), po zaslugi povečanega izvoza počasi okreva – po spomladanski napovedi Evropske komisije bo imela letos 0,6-odstotno rast, prihodnje leto pa 1,2-odstotno.