Človek kot osrednji razlog za letalske nesreče

Letenje je varno. Pika. Pogovorna modrost veleva, da je letenje najvarnejši način potovanja. Vožnja z avtomobilom je precej bolj tvegana (da o vožnji s kolesom po Ljubljani niti ne začenjam). Ta kolektivna pozitivna afirmacija je podkrepljena tudi s statističnimi podatki – na prestižnem inštitutu MIT so izračunali, da je verjetnost, da se vaša življenjska pot konča s poletom, nekje okoli en na 45 milijonov poletov. Časnik New York Times to ponazarja drugače – lahko bi leteli vsak dan prihodnjih 123 tisoč let in še vedno dočakali bolj tradicionalno zadnje poglavje. Statistika je jasna in neizpodbitna – nabrali boste precejšnjo količino milj, preden se boste nepričakovano prizemljili.

Mea culpa A nesreče se še vedno dogajajo. Vzroki zanje so precej različni in grozoviti. A še bolj grozovita je resnica, da smo v 99,9 odstotka primerih krivi sami. Predčasno končan let ima načeloma tri vzroke (razen v primeru Lufthanse, ki vedno pristane predčasno): nesrečo, ugrabitev (ki ponavadi pripelje do nesreče) ali kos prtljage, ki tiktaka (ta lahko tudi združuje prvi dve možnosti). Po podatkih časnika Economist in svetovne letalsko-varnostne organizacije je daleč najbolj pogost vzrok za strmoglavljenje nesreča. V prevodu – ena ali več napak, ki jih praviloma nehote povzroči tisti gospod z lepo kapo, ki ga nikoli ne vidite (zabeleženih je tudi nekaj primerov, ko so piloti na precej sebičen način tako, da so strmoglavili polno letalo, storili samomor).

Težava je, ker je pilot v letalu Malo potnikov se zaveda, da na današnjem komercialnem poletu v resnici delajo le stevardese. Pilot dejansko opravi zgolj vzlet in pristanek, preostalo stori avtomatika. Kultni filmski naslov Ali je pilot v letalu je tako danes še kako aktualen. Gledano s stališča posameznih faz poleta se največ nesreč zgodi prav v fazah, kjer letalo dejansko upravlja pilot. Vožnja po stezi, vzlet, vzpon, spust, približevanje letališču in pristanek so smrtonosni deli potovanja, saj se po podatkih stroke kar 92 odstotkov smrtonosnih nesreč zgodi v teh fazah.

Visoko je varno Tisoče metrov nad tlemi ste varni kot nikjer drugje. Dokler se vam seveda ne zgodi kaj, kar kliče po intenzivni zdravstveni oskrbi. Potem ste naenkrat precej na slabšem. Kar 18 odstotkov smrtnih žrtev na samem poletu se zgodi v fazi, ko letalo križari na nekaj kilometrih. Med letoma 2003 in 2012 je tako med samim poletom, sicer ob lepem razgledu in prvovrstni postrežbi stevardes, izdahnilo 774 potnikov.

Razprtije v kabini Celoten položaj postane še bolj skrb vzbujajoč ob podrobnejšemu pogledu na vzroke za nesreče. Medtem ko so te lahko pogojene z mehanično okvaro ali vremenskimi razmerami, je osebje v kabini tisto, ki se mora pravilno odzvati. Pogosto povsem trivialno nevihto do katastrofe pripelje slaba komunikacija v kabini. Posnetki pogovorov iz kabine usodnega poleta letala air france 447, ki je pred leti strmoglavilo na poti iz Brazilije v Pariz, so (kljub grozi) že skorajda komični. Večino časa, ko so se dogajale težave, je glavni pilot spal, kopilot in njegov pomočnik pa se nista mogla strinjati, ali morata letalo obrniti navzgor ali navzdol. Zadnjii je tudi po vstajenju pilota in jasnemu ukazu, da je treba pristati, še vedno držal ročico za obratno smer. Kako ključna sta komunikacija in usklajeno delovanje ekipe, dokazuje primer poleta, ki je pred leti pristal na reki Hudson. Brez žrtev. Posnetek tega pogovora je, kot bi poslušal nočni program radia Slovenija.

Princip je isti, vse preostalo so nianse Pravzaprav gre za ogromen paradoks. Medtem ko nas televizija CNN (ki na nek način živi od letalskih nesreč) in ameriška politika prepričujeta, da so največja nevarnost za strmoglavljenje gospodje s turbani (in napravo za dializo), največja težava ostaja osnovna človeška pomanjkljivost – slaba komunikacija. Ta je kritičen dejavnik tudi pri množici drugih mikro in makro življenjskih težav.