Brazilka, ki slovenske otroke poučuje angleščino

Z Mario Chiaro, takrat še Sebok, sva se prvič srečali pred tremi leti v Lizboni na mednarodnem medijskem seminarju za mlade iz Evrope, kamor je pripotovala iz Anglije. Predstavila se je kot Brazilka, ki pa o Sloveniji ni vedela ničesar. Tri leta zatem se podpisuje s slovenskim priimkom Hostnik, živi v Škofji Loki, govori slovensko, a še vedno goreče navija za brazilsko nogometno reprezentanco.

Glede na brazilsko navijaško kri ste verjetno razočarani nad razpletom svetovnega prvenstva v nogometu. Nekoliko sem, a menim, da bo poraz proti Nemcem imel tudi pozitivne posledice. Že tako je bilo ob tem svetovnem prvenstvu veliko nezadovoljstva med Brazilci, njegov razplet pa bo ljudi le še dodatno spodbudil, da bodo bolj razmišljali, česa si želijo. Prepričana sem, da je depresija prava priložnost za to in upam, da bo to vplivalo tudi na vlado. Drugje sicer to ni značilno, a pri nas sta nogomet in politika nerazdružljiva, saj je nogomet pomemben del naše zgodovine in kulture, danes pa deluje kot lepilo, ki drži državo skupaj.

Ste ponosni na domovino, ki je gostila svetovno prvenstvo? Na neki način sem zelo vesela, saj imamo pokazati veliko dobrih stvari. Pri nas je veliko festov, to je zabav, s katerimi izražamo svoje veselje. Brazilci sicer zelo skrivamo to, kar nas boli, zaradi česar trpimo, zabave pa so način, da to damo iz sebe.

Življenje v Braziliji je precej drugačno kot tu v Sloveniji. Ogromno je socialnih težav in predvsem socialnih razlik, kar se je s tem svetovnim prvenstvom še poglobilo. Moj brat je sodeloval pri organizaciji in je na lastne oči videl, koliko goljufij je bilo ob tem. Družine so se morale izseliti iz svojih domov, kjer so potem zgradili štadion. Dobile so sicer nekaj denarja, a so ostale na cesti. Fifa je evropska organizacija, ki ne razume situacije v Latinski Ameriki.

Demonstracije domačinov so torej povsem upravičene. Seveda, zelo. Za ta dogodek se je potrošilo ogromno denarja, veliko je bilo korupcije. Zdaj v državi sicer je denar, a že prihodnje leto ga ne bo in bo kriza še večja. Potem bodo še olimpijske igre. Zaradi globalnega dogodka nastaja lokalna težava, ki je turizem ne bo rešil. Tega denarja ne bo nazaj.

Omenili ste socialne razmere v državi. Kakšno je bilo vaše otroštvo v Braziliji glede na to, da ste odraščali v družini s sedmimi otroki? Moj oče je veliko dal na izobrazbo, zato nam je vsem financiral izobraževanje do 18. leta starosti, potem smo se morali znajti sami. V Braziliji moraš namreč, če želiš kakovostno izobrazbo, osnovno in srednjo šolo plačati. Študij pa je brezplačen, a je težko priti zraven.

V naši družini smo vsi študirali in smo zato tudi uspešni. A če smo želeli preživeti, smo morali ob študiju tudi delati. Zanimivo je, da smo prav vsi v prvi službi delali kot učitelji angleščine. Jezik smo vsi dobro znali, saj smo, ko sem bila majhna, zaradi očetove službe štiri leta živeli v ZDA, po vrnitvi v Brazilijo pa smo se doma pogovarjali v angleščini.

Tujino ste okusili zelo zgodaj. Je bil to razlog za vašo selitev v Anglijo? Po končanem študiju sem mislila, da se bom ustalila v Braziliji. Zato sem si tudi kupila avto, kar tam ni ravno majhna stvar, saj so zaradi davkov zelo dragi. Imela sem službo, a ko sem začela delati kot samostojna vzgojiteljica, sem imela veliko krizo, predvsem zaradi odnosov. Zato sem se odločila, da grem za nekaj časa živet k staremu stricu v Anglijo, tudi zato, ker sem želela še okrepiti znanje angleščine in dobiti certifikat. Tako sem prodala avto, s tem denarjem pa sem lahko v Angliji živela sedem mesecev in si plačala tečaje.

Verjetno niste pričakovali, da bo to potovanje tako usodno in bo precej daljše kot sedem mesecev? Mislim, da se vse zgodi z razlogom. Ko sem bila v Angliji, sem slišala za kongres v Lizboni in sem se prijavila, saj me zelo zanima tudi vzgoja za medije. Tam sem srečala Blaža in potem se je začela odvijati zgodba s Slovenijo.

Je takoj padla odločitev za selitev v Slovenijo? Najprej sva hodila drug k drugemu na obisk, ko je postalo bolj resno, sva pretehtala, kje bo za oba najlažje. Po svojih starih starših imam sama tudi madžarsko državljanstvo, zato je bilo lažje, da si najdem službo v Sloveniji. Pokazala se je možnost poučevanja angleščine v vrtcu Sončni žarek v Škofji Loki, zato sem prišla sem. V tej službi sem se res našla in jo imam zelo rada.

Kako so otroci sprejeli učiteljico z brazilskim temperamentom, ki ne zna slovensko? Zelo zanimivo, saj se otroci odzivajo in delujejo zelo drugače kot odrasli. So bolj odprti in želijo biti taki kot jaz, me objemajo. Mislim, da bo Škofja Loka kmalu polna malih Brazilčkov, ki govorijo angleško. (smeh)

Kako pa se razlika brazilskega in slovenskega temperamenta odraža v zakonskem odnosu? Ko sem se preselila v Slovenijo, sem zelo pogrešala brazilske ljudi, ne same države, temveč ljudi. To sproščenost, veselje, način govorjenja … Brazilci smo zelo obzirni in ker ljudi nočemo prizadeti, smo včasih tudi malo zaigrani, neiskreni. To se vidi tudi v nogometu, saj imajo Brazilci najbolj zaigrane prekrške na svetu. To izhaja iz kulture. Slovenci pa vedno rečete točno to, kar mislite, ne glede na to, ali gre za kritiko ali pohvalo. Ker kritike zelo težko prenašam, sva se precej prepirala.

Pozneje sva našla skupino slovensko-brazilskih parov, ki se srečujejo dvakrat letno. V pogovorih z njimi sem ugotovila, da imamo vsi iste težave. Zdaj sem se že malo navadila, mi je pa iskrenost zelo všeč. Sicer je mešani odnos zelo zahteven, a v njem kot osebnost lahko zelo rasteš.

V dobrih dveh letih ste se zelo dobro naučili slovenščine (pogovarjali sva se v slovenščini, op. p.). Se tudi z Blažem zdaj pogovarjata v slovenščini? Do zdaj sva govorila angleško, zdaj pa sva začela slovensko. Meni je zelo všeč, saj zdaj Blaža vidim takšnega, kot je.

Blaž: Najbolj hecno je, da je meni precej težje v slovenščini. Po eni strani preveč skušam govoriti pravilno in počasi, ko pa nastane kakšen nesporazum, je to zelo težko. Po drugi strani jezik, v katerem začneš graditi odnos, postane primarni in se je na spremembo kar težko privaditi.

In sicer, ste se na življenje v Sloveniji že privadili? Samo na ozračje še ne. Neprestane vremenske spremembe mi res ne ustrezajo. V Braziliji samo sem in tja kdaj preveč dežuje, sicer je mir. Tu pa so vedno kakšna presenečenja in me je kar malo strah.

Blaž: Ko je prišla v Slovenijo, ji ni bilo jasno, zakaj se tu toliko pogovarjamo o vremenu, zdaj me pa že sama zjutraj sprašuje, kako toplo je in kaj naj obleče. Zadnjič, ko sva šla k zdravniku, pa je celo za vsak primer s seboj vzela jakno. Tako da že postaja prava Slovenka (smeh).