Alžirija in francoske travme

Razmere v Alžiriji so po eni strani sicer primerljive z drugimi arabskimi državami (brezposelnost, draginja, korupcija itd.), vendar pa se alžirska zgodba od drugih vseeno nekoliko razlikuje. Ampak saj to so govorili za vse: Egipt ni Tunizija, Jordanija ni Egipt … Glavna razlika je ta, da se je v Alžiriji leta 1991 začela državljanska vojna, ki se je končala šele leta 2002. Poleg tega so bile druge države v preteklosti kolonije, od katerih so imele nekatere več, druge manj avtonomije, Alžirija pa je bila vse do leta 1962 integralni del Francije. Alžirska zgodba je tako neločljivo prepletena s Francijo.

Kako se je francoska država obnašala do arabskih, berberskih in drugih domačinov, se ve: to so bili drugorazredni državljani. Rasizem ni bil, kot se zmotno sklepa, zgolj nemška bolezen. Leta 1954 je zato počilo. Začela se je krvava vojna za neodvisnost, ki je trajala do leta 1962, istočasno pa je potekala še državljanska vojna. To je na Francijo delovalo uničujoče in posledično je leta 1958 padla četrta republika ter bila ustanovljena peta. Edino rešitev so videli v de Gaullu, ki je bil – ne glede na to, kaj si o njem kdo misli – dovolj priseben, da je vedel, kdaj je igre nepreklicno konec.

Vojna za Alžirijo je bila dolgo časa "vojna brez imena". Uradno so govorili o "évènements d'Algérie", alžirskih dogodkih. Šele leta 1999 je Francija to vojno tudi uradno priznala kot "guerre d'Algérie" in postavila spomenik padlim.

Vojna se je zaključila z velikim eksodusom kakega milijona Pieds-Noirs, tj. kristjanov in judov. Dreyfusova afera je pač naredila svoje. Veliko judov je bilo v Alžiriji že pred Francozi, nekateri so tja prebežali pred špansko inkvizicijo. Toda daleč najbolj tragična je zgodba Harkijev, muslimanov, ki so se borili na francoski strani. Po ukazu političnega vrha so jih najprej razorožili, potem pa prepustili FLN (Fronti nacionalne osvoboditve), ob tem pa seveda dobro vedeli, da bo prišlo do masakra, kar se je na koncu tudi res zgodilo. Ocene so različne: nekje od 50 tisoč do 150 tisoč Harkijev so ubili po prekinitvi ognja. Nekaj se jih je rešilo samih, nekaj so jih v Francijo pretihotapili nekateri oficirji, ki so se očitno uprli ukazom. Kakšnih 100 tisoč se jih je potem razpršilo po raznih getih v Franciji, kjer so živeli kot drugorazredni državljani. Situacija se je začela spreminjati šele zadnjih deset let.

Pred desetimi leti je general Paul Aussaresses izdal knjigo Services spéciaux: Algérie 1955-1957 in imel nekaj intervjujev, v katerih je priznal in celo zagovarjal ustanovitev odredov smrti, množične poboje in sistematično mučenje ujetnikov. Z vsem tem naj bi bil seznanjen politični vrh, vključno s poznejšim predsednikom Mitterrandom, takratnim pravosodnim ministrom. Francija je bila šokirana, od vsepovsod so letele obtožbe, od političnega vrha do Cerkve in civilne družbe. Predsednik Chirac je Aussaressesu vzel Legijo časti, proti njemu so sprožili sodni proces, na katerem je zaradi zagovarjanja vojnih zločinov moral plačati 7500 evrov. Francozi niso o tem do takrat kajpada nič vedeli, podobno kot Nemci leta 1945 ne.

Aussaresses je na začetku šestdesetih kot vojaški ataše odšel v ZDA, kjer je v Fort Braggu predaval o alžirskih izkušnjah, med drugim tudi o mučenju kot učinkovitem boju proti terorizmu. Torej so se Američani veliko teh stvari naučili ravno od Francozov, kako tudi ne, francoska šola mučenja je medtem postala legendarna. Celo sovražnik je ostal bolj ali manj isti – kdo drug kot arabski teroristi. Vendar pa je zanimivo, da se Assaresses za razliko od večine drugih do danes ni pokesal: v mučenju sicer ni ravno užival, toda bilo je potrebno, saj je s tem rešil številna življenja. Pri tem rad citira svojo najljubšo popevko Edith Piaf "Non, je ne regrette rien", ne, ničesar ne obžalujem. No, njegovi ameriški učenci so manj sentimentalni, vojaki v Iraku so, ko so odhajali v akcijo, najraje poslušali neko najstniško skupino, katere pesem gre nekako takole (morda je spomin kakšno besedo dodal ali odvzel): "The roof is on fire/ we don't need no water/ let the motherfucker burn …", streha gori/ne potrebujemo vode mi/naj pizdun kar gori. Človek se na koncu vpraša, le kaj so ti Arabci tako hudega zagrešili. Ali niso za Kristusovo smrt odgovorni Judi?

Ta zgodba za Francijo seveda še zdaleč ni zaključena. Arhivi ostajajo zaprti. Se pa lahko iz nje brez dvoma veliko nauči Slovenija, saj je v teh krajih že nekaj časa prisoten diskurz o tem, kako bi moralo biti državo sram pred civilizirano Evropo, ker ne zna opraviti s preteklostjo in dostojno pokopati mrtvecev. No ja, iz tega prispevka se približno vidi, kako se s podobnimi težavami spoprijema la Grande Nation.