Adis iz ZDA: V Sloveniji sem pričakoval več duše

Osemintridesetletni Adis Hadžiabdulahović po rodu prihaja iz Bosne in Hercegovine, a njegova družina zadnji dve desetletji živi na zahodu ZDA, medtem ko Adis že poldrugo leto živi v Ljubljani. V Slovenijo ga je pripeljala Slovenka, v katero se je pred tremi leti zaljubil na hrvaškem Hvaru.

Adis, ste si kdaj mislili, da boste za življenjsko sopotnico našli Slovenko? Nikakor, to je bilo zelo spontano. S prijatelji, vsi prihajamo iz Bosne, smo namreč približno vsaki dve leti dopustovali v Evropi, običajno v Bosni ali na hrvaški obali. Pred tremi leti smo bili na Hvaru, kjer smo spoznali družbo deklet iz Slovenije, med njimi tudi mojo Uršulo, s katero sva ohranila stike in se obiskovala.

Los Angeles in Ljubljana nista ravno blizu, zveza na daljavo tudi ni preprosta, zato sta verjetno hitro začela razmišljati o skupnem življenju. Kako sta določila, kdo se bo selil? Bila sva precej v precepu, ali bi si skupno življenje ustvarila v Sloveniji ali v LA. Nazadnje sem se za selitev odločil jaz, mikala me je sprememba, poleg tega je žena tu imela službo, obljubljali so ji zaposlitev. Vendar mislim, da jo je bilo tudi malo strah Amerike. (smeh)

Potem selitev za vas ni bila težka? Niti ne. Precej težko je bilo le, ker so tam ostali moji starši in brat z družino. Na njih sem precej navezan, a se tudi zdaj slišimo skoraj vsak drugi dan.

Verjetno je bilo precej lažje kot pred 20 leti, ko ste se selili z družino? Da. Proti koncu vojne, leta 1995 smo emigrirali iz države in najprej nekaj časa preživeli v begunskem taborišču na Hrvaškem. Želeli smo ostati v Evropi, a to ni bilo mogoče, saj so bile takrat evropske države že polne bosanskih beguncev. Tako nam je preostalo, da se selimo v Avstralijo, na Novo Zelandijo ali v ZDA. Izbrali smo ZDA, kjer smo že imeli sorodnike, tako da je bilo nekoliko lažje.

Je pa to bil zelo velik šok, ne le da smo se selili iz Bosne v ogromne ZDA, mi smo prišli iz vojne v Bosni … Šok je bil predvsem zaradi velikosti, Amerika je res ogromna, poleg tega je tam velik poudarek na materializmu. Pogrešal sem družbo prijateljev, ki jo je v ZDA precej težko dobiti, saj tam življenje teče precej hitro, ljudje si ne vzamejo časa, da bi dve uri viseli na kavi. Sčasoma se nas je našlo več priseljencev iz Bosne, s katerimi smo se povezali, tako da je postalo lažje.

Se je pa bilo težko naučiti vsega, od jezika do vsakdanjega življenja, poleg tega sem imel ravno osemnajst let, bil sem torej v obdobju, ko se človek še išče.

Vas je Amerika v teh dveh desetletjih kaj spremenila? Po osebnosti niti ne, drugače pa seveda, tam sem se namreč družil z ljudmi z vsega sveta in to ti odpre duha. Američani so zelo prijazen narod, v velikem mestu, kot je LA, nikoli nisem občutil rasizma ali negativnega odnosa do priseljencev. Nikoli se nisem počutil kot begunec. Dejstvo je, da so tam vsi begunci, v LA vsi pridejo po boljše življenje. Kar zadeva to, mislim, da nam je bilo bolje, kot če bi ostali v Evropi, razen če bi šli v katero izmed skandinavskih držav.

Kako pa na vas zdaj gledajo Slovenci, kot na Američana ali kot na Bosanca? Vse skupaj. Negativnega odnosa ni, mogoče je drugače, ker nisem prišel neposredno iz BiH. A tudi sicer nimam občutka, da bi imeli negativen ali dvojen odnos do tujcev. Me pa vsi sprašujejo, zakaj sem prišel v Slovenijo, ali sem nor, da nisem ostal v Ameriki, in kdaj grem nazaj. A ko jim povem zgodbo, me razumejo. Potem me seveda sprašujejo, kako je v ZDA.

V Slovenijo ste prvič prišli pred slabimi tremi leti na obisk k zdajšnji ženi. Kakšni so bili prvi vtisi? Zelo sem bil navdušen nad čudovito naravo te dežele. Že takoj se mi je zdela zelo podobna drugim državam nekdanje Jugoslavije, a le, da je tu vse zelo boljše, bolj je razvita, mesta niso umazana, vse je očiščeno. Tega v Bosni ni. Vendarle ste že več let uradno v EU. Zelo pozitivno sem bil presenečen nad Ljubljano, da je tako lepo in zeleno mesto, ljudje so precej sproščeni, veliko je lokalov. Skratka, Slovenija je neka kombinacija Balkana in Evrope.

Tudi ljudje? Smo Balkanci? Po svoje ste, po drugi strani ste drugačni. Vsak narod je seveda razred zase, a tudi pri vas se vidi balkanski duh. Predvsem ko greste zvečer popivat ali ko vozite avto, ste zelo nervozni in drvite, četudi se vam ne mudi. Ste pa vseeno nekoliko bolj hladni, niste tako veseli.

Če primerjate Los Angeles in Ljubljano, kakšne so razlike v življenju med tema dvema mestoma? Ljubljana je urbano mesto, na ravni kulture se veliko dogaja, infrastruktura je super. Ne bi rekel, da je kaj slabše kot v Los Angelesu, ker ljudje pogosto mislijo, da je LA to, kar vidijo v filmih na televiziji, a je tam marsikaj skritega. V Ameriki je veliko sivih con, ki se jih v filmih ne vidi. Najprej si razočaran že nad cestami, a kar najbolj boli, so socialne razlike. V Ameriki je ogromno revščine, številni ljudje nimajo praktično ničesar, poleg njih pa imaš ultrabogataše, ki se vozijo v najboljših avtomobilih in živijo v ogromnih hišah. V Sloveniji takih razlik med siromaštvom in bogatijo ni in lahko rečem, da tu precej lažje živim.

Kaj pa vsakodnevno življenje posameznika? V Ameriki precej več časa posvetiš delu in seveda prevozu na delo. V Sloveniji imaš tako več časa zase, za sprehod ali kavo s prijatelji.

Ko omenjate delo, ste kot frizer imeli kaj težav z iskanjem službe v Sloveniji? Ne, bolj je bilo to, da sem se, ko sem prišel, nekaj mesecev obotavljal, ker nisem imel dovolj samozavesti glede jezika. Slovenščine se sicer ves čas učim, sem pa kmalu ugotovil, da tu vsi razumete angleško, prav tako nimate težav s srbohrvaščino oziroma bosanščino. Tako sem se lahko sprostil in je bilo precej lažje.

Omenili ste, da vas je poleg ljubezni v Slovenijo pripeljalo zanimanje po čem novem. Ste to dobili ali vas je Slovenija kakorkoli razočarala? Seveda Slovenije prej nisem poznal in mi je zelo všeč. Razočaran sem predvsem zaradi odnosa do delavcev. Kapitalistom je, tako kot v ZDA, mar le zase in za denar, delavec je zadnja skrb. Vendarle sem pričakoval malo več duše. A ne razumite me narobe, ne mislim na narod, temveč na kapitaliste.

In prihodnost, bosta ostala tu? Za zdaj da, a mislim, da tudi LA še pride na vrsto. Želim si, da bi šla tja čez kakšno leto, da se še žena postavi v moje čevlje in občuti, kako je, ko popolnoma zamenjaš okolje. (smeh, op. p.)