Zadnji Cankar, ki uživa v pokoju

Kot številni drugi se je 63-letni Marko Cankar starostno upokojil lani, še pred uveljavitvijo pokojninske reforme. A Cankar je vse drugo, samo "številni drugi" ni. Njegovo življenje bi lahko napisalo roman. Sedemindvajset selitev. Trije zakoni. Številne službe. "Rekreativna" glasbena kariera. In slavna rodbina.

Prelomnica, ko je prijatelja zadela kap Prelomnica v življenju Marka Cankarja je bil trenutek, ko je pri 50 letih dal odpoved kot zavarovalniški zastopnik. Bilo je leta 2000: "Imeli smo normo, koliko življenjskih zavarovanj moramo skleniti. Bilo je zelo stresno. Mojega prijatelja, ki je bil deset let mlajši od mene, je pri stranki zadela kap, medtem ko je pisal zavarovalniško polico. Umrl je na mestu."

Zjutraj kot pretepen Marko je začel hoditi k različnim zdravnikom, ker se je počutil kot ničla. Kardiolog mu je dejal, da je zdrav. "Kako sem zdrav, če se počutim kot drek, če sem zjutraj kot pretepen? Pravi čas sem ušel. Kolegi so mi pozneje govorili, kako so jih vedno bolj privijali." Kljub začudenju in skrbi prijateljev in znancev, zakaj zapušča redno službo, je bil Marko prepričan, da bo našel delo.

Edini, ki se ne razburja zaradi pokojnine Tako je bil nekaj časa samostojni podjetnik, preostanek časa do upokojitve pa je delal prek pogodb. Tudi kot upokojenec dela s podjemno pogodbo za loterijskim okencem, kjer deli srečo. "Imam referentko na pokojninskem zavodu, ki je veselo dejala, da sem edini, ki se ne razburja zaradi nizke pokojnine. Imam je toliko, kot sem si zaslužil v 28 letih delovne dobe. Vem, v kakšnih službah sem delal, vem, kakšne plače sem imel. S 472 evri sem pod povprečjem, a sem toliko živahen, da lahko delam in zaslužim še 500 evrov. Več ne potrebujem. Nikomur nisem nič dolžan, kreditov nimam, imam streho nad glavo in avto. Imam prijateljice in še vedno živo tretjo ženo. Kaj več bi hotel?"

Ni za živeti, ni za umreti Marko ve, da marsikateri upokojenec živi težko, hkrati pa opozarja, da je vsakdo svoje sreče kovač. "Poznam upokojence, ki imajo 280 evrov pokojnine. To ni za živeti in ni za umreti. Pri meni je bila prelomnica leta 2000, ker sem začel sam gospodariti s svojim časom in voljo. Vsi so me spraševali, ali sem prepričan, da delam prav. Vsi imajo možnost, da gredo po takšni poti, a vsi ne zberejo dovolj moči za to, ker to ni preprosto."

Ko praznina ne reče niti dober dan Pred loterijskim okencem se zvrsti galerija likov, ki jih lahko pomočiš v lakmusov papir in dobiš barvo družbe, v kateri živimo. "Razočaran sem. Vsak vidi samo svoj žep, misli, da če nekaj plača, mora nekaj dobiti. Tudi pri lotu: če vplačajo štiri evre, mislijo, da morajo dobiti vsaj 40. Odnosi med ljudmi so postali katastrofalni. Sedemdeset let star moški ubije svojo ženo, s katero sta živela 50 let. Ne čudi me, da se dogajajo takšne stvari. Stranke velikokrat pridejo pred okence in ne rečejo nič, niti dober dan. Med ljudmi vlada praznina."

Zakaj bi šli z razbito glavo na urgenco? Marko opaža, da je na ulicah vse manj parov, ki se držijo za roke, ljudje so postali neobčutljivi celo v družinskih odnosih. "Pred dnevi sem bil na igrišču. Tri mame so se med seboj pogovarjale, ena od njihovih deklic je padla in si razbila glavo, lila je kri. Ena od mam je vprašala drugo: 'Misliš, da jo moram peljati na urgenco?' Kaj naj k temu dodam?"

Ljudje ne berejo več ljudi Marko je posebnež v pozitivnem smislu, ki izstopa iz sivega povprečja in hkrati zna brati ljudi. "Vsak človek, ki ga srečaš, prinese neko sporočilo, ki ga je treba znati prebrati. A danes ljudje ne berejo več. Stranke, ki prihajajo k meni, velikokrat mislijo, da je vedno nekdo drug kriv za njihove neuspehe. Večkrat sem jim rekel, poskrbite zase, pa boste zaposleni do smrti. Če greš po liniji najmanjšega napora, boš prej ali slej pogorel."

V Sloveniji izstopajo, v tujini postanejo nobelovci Slovenijo bo pokopala vladavina povprečja, kriza ima svoje vzroke in ni samo ekonomska. "V Sloveniji moraš biti v povprečju. Če štrliš ven, ne rečejo, da je to v redu. Ne, mi bomo takšnega človeka spodili iz države, v tujini pa bo dobil Nobelovo nagrado. Kot družba smo ga sami polomili. Škodimo sami sebi."

Prežganka brez kreditnih kartic Marko izstopa tudi po tem, da nima kreditnih kartic. "Nekomu sem rekel, če sem preživel socializem, bom tudi kapitalizem. Desetega januarja 2001 sem prerezal vse kreditne kartice. Rekel sem, da imam tega dovolj. En mesec sem imel težave s preživetjem, kuhal sem si prežganko in jedel kruh. A od takrat nimam več težav, nimam ne dolgov ne limita."

Zadnji Cankar In zakaj Marko pravi, da je zadnji v rodu Cankarjev? Ima sicer sina, a se je pred leti "vrgel" v jogo in spremenil priimek. Sin ima hčerko in ko se je rodila, je Marko dejal: "Hvala bogu, da ni še enega Cankarja. Rekel sem, enkrat je treba to lozo prekiniti."

Grenkoba Vendarle zaznamo nekaj grenkobe. "Vedno v kotičku ostane želja nečesa, kar ni uresničeno. Pride trenutek, ko pomisliš, da bi moral kdaj v življenju nastopiti drugače in se vprašati, zakaj nisi. A iz tega se je treba nekaj naučiti. Moj oče je rekel, ko si boš vzel svojih pet tihih minut, boš lahko vse razčistil."

Zbudil sem se, prva zmaga je tu Rdeča nit življenja Marka Cankarja je vseeno veselje do življenja. "Življenje je lepo, če ga živiš. Če ga hočeš usmerjati, ga lahko tako polomiš, da ti ne more nihče pomagati. Življenju pustim, da pokaže lepe plati. Saj sem imel težave, a kdo jih nima? Ima jih tudi angleška kraljica. Že zjutraj je treba reči, zbudil sem se, prva zmaga je za mano. Kaj bo šele od dneva?"