Za ljubezen je vedno pravi čas

"Danes mi je lepše, kot sem si sploh kdaj lahko mislila," pove Andreja Munda in pogleda svojega moža Janka, ki ji z objemom pokaže, da se popolnoma strinja z njo. Danes živita v majhnem kraju Trnovci, na južnem bregu pri Mali Nedelji, in vsak dan uživata v življenju. Življenje jima ni prizanašalo, Andreja je pred enajstimi leti izgubila moža in ostala sama z majhnima hčerkama, Janko pa je vse manj verjel, da bo našel pravo. Ampak včasih je grenko, da je potem lahko dobro, je pozitivna Andreja, ki je doma iz Lipovec in pravi, da moraš z odprtimi rokami vzeti, kar ti življenje ponuja.

Iskal pravo s pomočjo ženitne posredovalnice Spoznala sta se pred šestimi leti. "Saj niti ne vem, kako to, da sem se tako pozno poročil," se namuzne Janko: "V mlajših letih sem bil sramežljiv. Leta tečejo in treba je bilo ukrepati, zato sem se odločil, da si najdem nekoga ob pomoči ženitne posredovalnice. V Zdravilnem dotiku sem dobil veliko telefonskih številk, se opogumil in po telefonu klical vse po vrsti. Z nekaterimi sem se slišal le po telefonu, z drugimi sem šel na kavo, se sešel, ampak ni bilo nič resnega."

Na prvem zmenku je treba vse povedati po pravici Tudi Andreja je razmišljala, da ne bi bilo dobro, da bi ostala sama, na isti posredovalnici pa je bila prijavljena dva tedna, ko je poklical Janko, ki zdaj pravi: "Takoj je naredila name pozitiven vtis in dogovorila sva se, da se srečava." Andreja mu je že na prvem srečanju povedala, da ima dve hčerki: "Potem pa naj se odloči, ali sprejeme vse tri ali nobene. Sem mislila, da bo vstal in šel. Pa ni." Janko se spominja: "Bila je preprosta, odprta in iskrena, všeč mi je bilo, da mi je vse povedala po pravici." Andreja je kasneje dvomila, ali bo šlo, saj je bilo med njima skoraj 30 kilometrov razdalje. Pa sta bila čez nekaj dni spet skupaj. Če sta dva za skupaj, za ljubezen ni ovire, niti kilometri ne, je bil vztrajen Janko.

"Vse imaš, samo žena ti manjka!" V začetku je Andreja hodila k njemu ob koncu tedna, potem pa sta se odločila, da se poročita in da bosta živela skupaj. "To je bil njegov predlog," pove Andreja, "in jaz sem mu hvaležna". Poročila sta se na njen 40. rojstni dan. In tako se je Andreja preselila na manjšo kmetijo v Trnovce. Jankova mama jo ima rada, predala pa ji je tudi gospodinjstvo in kuhinjo, kjer včasih zadiši po prekmursko, včasih pa po prleško. Andreja: "Že prvi dan so me zelo dobro sprejeli. Ljudje so odprti in prijazni. Ne vem, ali so v naših krajih tako." Janko pa ob tem le doda: "Jaz pa sem to vedel. Saj mi je velikokrat kdo rekel: Janko, vse imaš, samo žena ti manjka. Pa tudi nasploh so v teh krajih ljudje zelo povezani med seboj in si sosedje in vaščani radi pomagajo. Če se kaj dela, vsi stopijo skupaj. Na vasi pa nimamo gostilne, zato je gasilski dom središče življenja. Tu kartajo, mečejo pikado in se družijo.«

Ni bilo vedno pravljično V življenju pa ni bilo vedno pravljično. Andreji je leta 2001 nepričakovano umrl mož in ostala je sama z dvema otrokoma, šestletno Jano in osemletno Anjo. "Ni bilo enostavno," jo oblijejo solze in Janko jo nežno prime za roko. Potem nadaljuje: "Zavedala sem se, da imam majhni hčerki, ki me potrebujeta, in se moram pobrati." Pomagala ji je mama, ob strani pa so ji stale tudi kolegice v službi, da ni toliko premišljevala o svoji žalosti. "Starejša hčerka je zdaj maturantka na Srednji zdravstveni šoli Rakičan, Jana pa obiskuje program predšolske vzgoje v Ljutomeru. Živita pri moji mami, slišimo pa se vsaj dvakrat na dan. Ko imata čas, prideta k nam v Trnovce," je ponosna na njiju.

Ko si sam, je najtežje ob večerih In kdaj je najtežje, ko si sam, ju vprašam. Strinjata se, da ob večerih. Takrat najbolj čutiš osamljenost. Z nikomur se ne moreš pogovoriti, nikomur se potožiti ali s kom deliti veselja. "Ko sem bil v družbi ali smo kam šli, so bili vsi v parih, jaz pa sem bil sam. To ni bil prijeten občutek," razmišlja Janko. Ena največjih ugank pa je gotovo to, kako prepoznati, da si v življenju srečal pravo ljubezen. Janko odgovori: "Že na pogled in iz prvega pogovora človek ve in čuti, ali je pravi ali ni. Najbolje neposredno, iz oči v oči, saj tako najbolj vidiš reakcije. Tako je bilo pri naju z Andrejo, iskrica je takoj preskočila. Ne morem reči, da bi me druge ženske razočarale, ampak nisem spoznal take, ki bi me res pritegnila."

Najpomembnejše je medsebojno spoštovanje Tudi Andreji je bil Janko takoj všeč: "Najpomembnejše mi je, da me ima rad, da me spoštuje in da ima rad moji dekleti". Janku pa je najpomembnejše obojestransko spoštovanje: "Če se dva ne spoštujeta, prave ljubezni ni. Pa zaupanje je pomembno za naprej in za nazaj." Toda najti pravo ljubezen je veliko težje, čeprav se pri tem ne sme nikoli obupati. "Še v domu starejših se zaljubijo in poročijo, zakaj se ne bi midva," se nasmehne Janko, Andreja pa doda: "Za ljubezen ni nikoli prepozno."