Z novim zdravstvenim zakonom nismo najbolj zadovoljni!

Sindikate pa vse bolj skrbi tudi drugi zakonski predlog iz paketa zdravstvene zakonodaje – zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki naj bi globoko zarezal tudi v nadomestila za bolniško odsotnost. Če vlada ne bo pripravljena prisluhniti, Semolič v intervjuju za Siol.net napoveduje referendum o zakonu, pa seveda druge že uveljavljene metode sindikalnega boja.

Včeraj je minister za zdravje Borut Miklavčič prisluhnil nekaterim našim zahtevam in opozorilom glede zakona o zdravstveni dejavnosti, zlasti v smeri okrepljene vloge sindikatov v ustanovah, ki pač pokrivajo zdravstvo, ampak treba je tudi priznati, da smo vsaj v dveh točkah na povsem različnih bregovih: prvič – strokovni nadzor pri zdravniških napakah, ali posebna agencija ali Zdravniška zbornica, minister se ogreva za slednjo, tukaj ne pridemo skupaj. In pa seveda ključno razdvajanje, jasna ločnica med javnim in zasebnim v zdravstvu. Ta stvar je v 135. členu zakona, ki to ureja, še vedno zelo, zelo kritična, nekatere rešitve ne zagotavljajo krajšanja čakalnih vrst v zdravstvu, niti krepitve javnega zdravstva prek javnih zavodov. To je problem! Minister zagotavlja, da so naši strahovi odveč, mi pa se preprosto bojimo, ker poznamo slovensko prakso, kam nas pelje razvoj zdravstva, pa tudi prakso iz tujine, ko so mešali javno in zasebno in je prišlo do "redukcije" oziroma slabljenja javnih zavodov. Omenjeni člen zakona ni usklajen s sindikati.

Kako komentirate trditev, da je bil zakon o zdravstveni dejavnosti pisan na kožo zdravnikom in stanovski Zdravniški zbornici? Na hitro temu ne bi mogel pritrditi. Je pa res, da so bile nekatere rešitve iz prvih osnutkov zakona pisane na kožo zdravnikom. Treba je biti korekten. Zdravstveni sistem je seveda zapleten in za to je treba upoštevati tudi interese ljudi, ki so zaposleni v zdravstvu, ampak mnogo večja napaka je, če se ne upošteva, za koga je ta zakon dejansko spisan, za zavarovanca, za bolnike, skratka za uporabnike. Zato pri nekaterih odprtih dilemah, če se človek ne more ali ne zna opredeliti, se pač moramo opredeliti v prid uporabnikom. Končni cilj tega zakona naj bi bil večja dostopnost do zdravstvenih storitev, kakovost, skrajšanje čakalnih vrst za uporabnike, temu je treba vse podrediti. Če bi tako delali, smo na pravi poti.

Pa bo ta zakonski predlog, če ga bo jutri sprejela vlada in bo potem poslan v parlamentarno proceduro, vse to prinesel? Zelo negotovo je, vsaj po mojem, kaj se bo dogajalo na vladi. Bojim se, da bo tisto, kar bo sprejela vlada, zgolj lahko še potrdil državni zbor. Lobi zdravstva bo gotovo deloval. Vsak poslanec ima svojega osebnega zdravnika, tako da so v parlamentu žal stvari glede tega predvidljive. Zato bi bilo prav, da bi vlada, preden sprejme dokončno odločitev, še enkrat premislila o zelo jasni ločnici med javnim in zasebnim v zdravstvu. To je odgovornost vlade. Sindikati žal ne moremo popravljati tistega, kar prinesejo volitve. To dajem v širši kontekst, ljudi, ki smo jih z volitvami pooblastili za vodenje države. S tem prevzemajo polno odgovornost. Ne pravim, da imajo bianco menico, absolutno ne, zato se tudi upiramo, pritiskamo, želimo spremembe, ampak na koncu so politiki v prvi vrsti odgovorni za sedanjost in prihodnost.

Zakon o zdravstveni dejavnost je prvi v svežnju nove zdravstvene zakonodaje, ki naj bi prinesla tako želeno in pričakovano zdravstveno reformo: drugi zakon je zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, katerega prvi osnutek je tudi vas v sindikatih že zelo razburil. Toda. g. Semolič, niso tako redki, ki menijo, da ne gre za celovito zdravstveno reformo, ampak zgolj kozmetične popravke v zdravstvu … To lahko velja za prvi zakon o zdravstveni dejavnosti, toda v drugem zakonu, ki je v pripravi, spremembe zagotovo niso zgolj kozmetične. Z nekaterimi predlogi skuša vlada neposredno zmanjšati pravice zavarovancev. Celo bolj posega v eksistenčni položaj mnogih delavcev. Že sedaj vemo, da so v času bolezni nadomestila razumljivo nižja, vlada pa zdaj predlaga znižanje nadomestil še za vsaj 5 odstotkov. V nekaterih primerih, denimo pri poškodbah izven dela, pa celo za 15 odstotkov. Prvi dan bolniške naj ne bi bil plačan. To so zelo nehumani predlogi. Treba je vedeti, da je v večini primerov, tako kažejo izkušnje, bolezen prisotna zlasti pri tistih, ki težko živijo. Eksistenčna kriza ljudi "producira" bolezen. Vse skupaj je tudi rezultat minulega dela. Vsak delavec je zavarovan, za kar plačuje, in ob bolezni upravičeno pričakuje eksistenčno varnost. Zato se bomo borili za vsak odstotek morebitnega znižanja nadomestil za bolniško odsotnost. Znižanje nadomestil bi najbolj prizadelo najbolj eksistenčno ogrožene, tudi cele družine. Tukaj gre vlada pri varčevanju v napačno smer. S tem ne pravim, da je vse v zakonskem besedilu zanič. Poškodbe v primeru ekstremnih športov, prekomerno pitje, kajenje ali celo uživanju drog zagotove terjajo drugačne rešitve. Naj taki ljudje nosijo rizike in se zato dodatno zavarujejo, ne pa to solidarno prevaliti na delavce.

Precej podoben zakon je pripravila že prejšnja vlada, minister za zdravje Bručan pa je na koncu ob pritiskih sindikatov in grožnjah z ulico od njegove "implementacije" odstopil. Se lahko zdaj zgodi podobno? Če smo korektni, takratni minister za zdravje Bručan je res najprej predlagal celo večje znižanje bolniških nadomesti, kot zdaj predlaga njegov naslednik Miklavčič, ampak na koncu je prisluhnil sindikatom in predlog ni šel v parlamentarno proceduro. Zagotovo bomo zdaj zelo natančno spremljali "dodelavo" zakona. Za vsak odstotek znižanja se bomo borili. In če bo treba, bomo naredili tudi kaj, kar dobro znamo in zmoremo, ob tem pa ne izključujem niti referendumov. Pa torej vprašajmo ljudi, ali so v imenu izhoda iz krize, ki so ga zakuhali drugi sloji ljudi, pripravljeni vse breme zvaliti na naše delavstvo. Politiki se morajo zavedati, da če bodo šli predaleč, bodo imeli srečanje z nami tudi na referendumu.