Vsak je zanetil svojega ali kako so kresovali Alenka Bratušek, Janez Janša in Zoran Janković

Če je bil prejšnji teden potenten predvsem v potresnem smislu – kar dobro je treslo na Pivškem, politična tektonika pa se je s pomočjo zemeljskega odposlanca Zorana Jankovića lepo poigrala tudi na Brdu pri Kranju –, se je zadnje sedemdnevje, razumljivo in času primerno, razdajalo v ognju.

Priložnost za šivilje in neuspešni tujci Pričakovanja javnosti, kdaj bo v tednu kresovanja vzplamenelo prvič, so bila usmerjena nekoliko preveč v prihodnost, saj je bil prvi zubelj spočet že v ponedeljek, ko je v javnost kanila vest, da je obsodilna zgodba o oklepnikih Patria z odločitvijo višjega sodišča postala pravnomočna. Rodil se je prvi letošnji kres. Nasprotniki Janeza Janše so sodbo pospremili z besedami, da bo nekdanjemu premieru za zapahi, z lisicami na zapestjih, naposled omogočeno izpeljati klavirsko seanso, ki so mu jo napovedali že dolgo, simpatizerji in zagovorniki pa so mu stopili v bran, da je sodba proizvod podaljšanih udov partijskega enoumja in ponesrečenih vaj iz juridične abecede. Kje je resnica?

Vse bolj diši po izrednih pravnih sredstvih, s pritožbo naj bi se ukvarjalo tudi ustavno sodišče, zato se bomo komentarja vzdržali. A ker napovedane pravne akcije ne morejo ustaviti izvršitve kazni, lahko sklepamo, da se nekaj malega posla in naročil za nove črtaste kostime obeta vse bolj izginjajoči domači tekstilni industriji, če bo le kdo znal izkoristiti to priložnost. Kdorkoli že bo tisti, ki se bo lotil obujanja posla za naše šivilje, naj bo domači človek, lastnik ali menedžer, saj so ti dokazano boljši od tujcev, za kar jamči uspešna zgodba slovenskega gospodarstva zadnjih dvajsetih let, to pa potrjujejo tudi številne raziskave.

Že tri desetletja kategorično na strani izkoriščanih O tem, da mora gospodarsko srebrnino krasiti edino in samo domača pamet, tujih parkljev pa ne sme biti zraven, je na prvi maj, svetovni praznik vseh, ki pošteno in dobro delajo, slavnostno sporočal tudi pred dnevi s trona Pozitivne Slovenije demokratično odmrznjeni Zoran Janković. Medtem ko so se na številnih lokacijah po državi rdeči petelini na veliko vzpenjali v nebesni svod, ogrevali množice in dovajali zadoščenje v žile tistim strastnim malikovalcem Heliosa, Apolona in Dažboga, ki jih danes, v času strpnosti in pluralizma, prijazno naslavljamo piromani, pa na Rožniku zadnji aprilski večer kar ni hotelo zagoreti. Naključje? Usoda? Suspenz pred nečim večjim?

Dvanajst ur pozneje se je na odru legendarne jase nad Ljubljano zmagoslavno prikazal ogenj v podobi župana Jankovića, od sredine osemdesetih do danes vnetega zagovornika žuljavih rok delavcev in delavskih pravic, vmes po malem sicer menedžerja z nekaj delnicami, ki je bil v svojih manirah bojda tu in tam, ampak res čisto malo, tudi grob, da ne rečemo brutalen. Ampak kaj bi to, le kdo od uspešnih pa ni bil? Samo poglejte na primer Ivana Zidarja, tudi on je bil kot človek baje prava surovina, je pa za narod vseeno naredil veliko dobrega in nabetoniral nebroj čvrstih konstrukcij, ki so še danes esenca ne samo najlepšega mesta, temveč prava dekoracija številnih drugih krajev po državi in svetu.

Bratuškova ne bere Siola, Potočnik zvoni prepozno Medtem se vse bolj upehana vlada sestaja celo za vikende in premleva scenarije, ki bi najbolj koristili državi.

Da bi kaj dobrega stuhtali, so prav vsi predsedniki vladnih strank prekinili prvomajske praznike, se za nekaj ur odrekli družinam in se odpravili na Brdo pri Kranju, na kraj, ki jim ga danes ne bi bilo treba videti, če ga nekdo od njih ne bi želel za vsako ceno s kongresno delegacijo obiskati teden dni nazaj. Ravno ko smo sestavljali tole besedno zloženko, nas je dohitela vest, da namerava premierka po tednu dni cincanja v ponedeljek le ponuditi svoj odstop, da bi lahko imeli volitve še pred globokim poletjem.

A predsednica Bratuškova, ki ima bojda Planet Siol.net, tako so nam prišepnili, nastavljen celo kot domačo stran, naš portal očitno čita bolj po diagonali in nepazljivo, saj smo v zadnjih dneh večkrat pisali, da ob upoštevanju vseh predpisanih rokov volitve pred septembrom niso mogoče. Smo ji pa lapsus, tudi zaradi zaposlenosti in težkega položaja, v katerem se je revica znašla, brez težjih očitkov pripravljeni oprostiti.

Govoricam o – za zdaj še – premierki Bratuškovi v zadnjih dneh kar ni konca, čisto zadnji šepet sporoča, da naj bi se, če bo šlo vse po sreči, najlepše politične noge na stari celini od jeseni naprej sprehajale po hodnikih evropske komisije. Kaj to pomeni za desetletje pri nas najbolj priljubljenega politika, njegovo visokost komisarja Janeza Potočnika, za katerega vsi do podrobnosti vemo, kaj v Evropi počne, kako dela in kakšna stališča zastopa? Ja, če k sodelovanju vabi Pozitivna Slovenija, kjer danes si, jutri pa ne več, se pač ne splača omahovati, Potočniku pa zdaj, ko bi rad še kaj popravil, ostane le grenka modrost, ki se skriva v pomenu njegovega priimka.

Za 70 tisoč evrov negativne energije Modrost v davnih časih, ko je sredi ulic in trgov pogosteje dišalo po osmojenem mesu, pa je bila, da se precej bolj kot razmišljati naglas ali se baviti z dejavnostmi, kjer prevladujejo nepojasnjene sile, splača molčati. Stoletja so mimo in ker liberalen čas prinaša možnost svobodne podjetniške pobude, se je za panogo, s katero je nekako mogoče shajati, odločila tudi Fatima iz Savinjske doline.

Pomoči potrebnim ni zgolj prenašala negromantičnih sentenc, ki pomagajo očistiti dušo, želela jih je osvoboditi tudi vsega imetja, ki človeka duši in ga vleče k temnim silam. Tri ženske, željne konca materialnega suženjstva, je prepričala, da so ji škodljive artikle, kot so zlato in denar, tudi izročile. V nekaj mesecih je zbrala za 70 tisoč evrov negativne energije, skoraj preveč, da bi jo človek, nevešč duhovnih operacij, lahko očistil temnih sil. A Fatimi je očitno uspelo, saj na sodišču ni kazalo, da bi bila od vsega nakopičenega kaj posebej zdelana, denar pa zdaj – resda po nalogu sodišča, a zato očiščen vsega slabega – žrtvam počasi vrača, obljubila pa je tudi, da bo v prihodnje bolj pridna.

Sodniki bi ga želeli videti na štiri oči Čeprav je imel iz preteklosti bogate vojaške izkušnje in menda tudi občutek za samonadzor, v zeleni obleki domovine se je namreč mojstril v številnih krajih, preizkusil pa naj bi se tudi v panogi, imenovani samougrabitev, nekdanji pojoči major Ladislav Troha v epizodi Živi ščit, ki se je pred leti odvijala na posestvu dolžnika Vaskrsića, ni zmogel brzdati svojih telesnih trzljajev napram fantičem v modrem. Policistom naj bi se, ko je varoval napadeno posest, upiral, kot nekdanji vojak, vešč fizičnega butanja, pa enega celo zbil na tla, kar je država zapakirala v ovadbeno formulacijo preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Organi zdaj tarnajo, da se Troha ne želi pojaviti na sodišču. Vročevalec namreč s posebno modro pošto, ta nosijo vsem, ki smo pogosto navzkriž z zakonom, dobro znano oznako AR, ni bil uspešen oziroma, kot bi se v ponarodeli fizkulturni izreki izrazili športni komentatorji, ni vknjižil zmage. Ker delivci pravice koprnijo po tem, da bi se z nekdanjim majorjem srečali interokularno, so sklenili, da naslednji poskus za vročitev povabila v goste sodne palače pripada detektivu.