"Vojna travma je prisotna v naših identitetah"

"Obnemela sem ob spoznanju, da v Sloveniji skoraj ni družine, ki ne bi imela izkušnje z internacijo. Odvedla sem, da sta vojna in politična travna prisotna v naših identitetah bolj, kot se zavedamo," pravi Saša Petejan, avtorica fotografsko-dokumentarne razstave Zadnji pričevalci, spomini internirancev italijanskih fašističnih taborišč, ki je na ogled v Muzeju novejše zgodovine.

Pri zbiranju pričevanj preživelih, njihovih sorodnikov in prijateljev ter predmetov iz fašističnih koncentracijskih taborišč med letoma 1942 in 1943, z namenom ovrednotenja spomina, ki je bil dolgo izpostavljen pozabi in tabuiziranju, je novinarka sodelovala z zgodovinarko Urško Strle in fotografinjo Manco Juvan. Zbrale so pretresljive spomine na koncentracijska taborišča, te pa personalizirale skozi fotografije preživelih, sorodnikov internirancev, njihove zapisane spomine in predmete.

Med razstavljenimi predmeti je tudi majhna žemljica z zapisanim datumom 1. februar 1943. Vili Vlahovič jo je prinesel domov iz italijanskega taborišča Renicci. Žemljico, ki je bila s koščkom sira glavni dnevni obrok internirancev, lahko razumemo kot simbol fašističnega taboriščnega nasilja, kjer so ubijali s stradanjem, mučenjem, prenatrpanostjo šotorov in slabimi higienskimi razmerami.

Med razstavnimi predmeti spominov na taborišča je tudi oblekica v taborišču rojene deklice, ki internacije ni preživela. Razstavljen je tudi bič, ki ga je uporabljal Vincenzo Cuiuli, vodja taborišča na Rabu. Med zapisanimi spomini je mogoče prebirati o soočanjih s sistematičnim stradanjem in smrtjo, ki je spremljala vsakdanjik. Sin Franca Likoviča, interniranca na Rabu, Andrej Likovič se spominja, kako mu je oče pripovedoval, da so mrtve skrivali v šotoru, da so lahko pojedli njihovo hrano.

Kraji stradanja in smrti V fašističnih koncentracijskih taboriščih Rab, Gonars, Visco / Višek, Renicci in Chiesanuova je med letoma 1942 in 1943 zaradi izrednega pomanjkanja hrane, slabih higienskih razmer, mraza in prenatrpanosti v šotorih umrlo več tisoče ljudi. Sedemdeset let po kapitulaciji Italije avtorice razstave o pričevanjih iz italijanskih taborišč želijo spomin na internacijo civilnega prebivalstva zgodovinsko in družbeno ovrednotiti. Prav tako tudi opozoriti na vrzel o poznavanju in priznavanju fašističnih taborišč v evropskem in širšem mednarodnem kontekstu. In še poudariti, da kapitulacija Italije in razpustitev taborišč še nista jamstvo, da so posledice internacije odpravljene.

Ob soočanjih s pričevanji iz taborišč, ki sta jih zbirali novinarka in zgodovinarka, Petejanova pravi, da je močnejše postalo njeno zavedanje, da je mednarodno pravo po drugi svetovni vojni močno napredovalo v smeri mednarodnih sodišč za vojne zločine. Dodaja: "S tem smo napredovali kot civilizacija, saj kaznovanje storilcev zla nad soljudmi postaja norma. Zavedala sem se, da je prepoznavanje posilstva kot vojnega zločina eden najbolj poznih, a izjemnih napredkov na tem področju."

Zgodovinarska Urška Strle pravi, da "glede na to, koliko slovenskih družin je zaznamovala izkušnja taborišč, je zanimivo, da je kolektivni spomin na fašistična taborišča marginaliziran." Kot tudi: "Zelo me prizadene zavedanje, da so v zelo podobnih situacijah ljudje tudi danes. Morda tudi ne tako daleč, kot si mislimo." Poudarja še, da tako pretresljiva in travmatična izkušnja komaj lahko zbledi in da so med preživelimi interniranci tudi posamezniki, ki o tem ne želijo govoriti, ker jim je to še vedno pretežko.

Otroci v fašističnih taboriščih S problematiko interniranja Slovencev v italijanska koncentracijska taborišča, ki je bila poleg raznorodovanja, rasne teorije in razseljevanja eden od elementov fašistične politike, se raziskovalno od leta 2004 ukvarjata tudi zgodovinarka in arhivistika Metka Gombač in Boris M. Gombač. Pred dnevi je izšla njuna knjiga Trpljenje otrok v vojni, Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč.

Knjiga obravnava manj znano poglavje zgodovine, to je otroke v taboriščih, ki so se v svojih najzgodnejših letih vsakodnevno srečevali z lakoto, žejo, trpljenjem, mučenjem in smrtjo. Ob zbiranju pričevanj posameznikov in posameznic, ki so v taborišča prišli kot otroci, ki jih objavljata v monografiji, Metka Gombač pravi, da so se ob spominih preživeli interniranci lomili pred njima "in z njimi sva se lomila tudi midva." Veliko spominov je šlo v pozabo, ker so jih želeli pozabiti, a najhujši so se neizbrisljivo zapisali, še pravi zgodovinarka. To so strah pred šotori, vojaki, soočenje s smrtjo, stradanjem, boleznimi, občutki sramu, negotovosti in borba za preživetje.