Ustvarjalnost širše družine Kolenko

Med izbiranjem prstana, narejenega iz morskih kamenčkov, na eni od priložnostnih tržnic v Ljutomeru se mi je pogled ustavil na kavbojskem krilu, ki je bilo pošito z volneno prejo. »To pa dela moja svakinja, Anita Krznar,« mi je pojasnila Viktorija Kolenko, ki je naredila prstane in še nekatere druge izdelke s stojnice. »Prineseš stare hlače, ki ti jih spremeni v krilo in okrasi z barvami po želji.« Ko sem v mislih premetavala domačo omaro, katere hlače bi bile najprimernejše, sem na stojnici zagledala še en zanimiv kos oblačila – običajno majico, ki je bila porisana z barvami za tekstil. V tistem trenutku je padla odločitev, da preverim, kaj vse počnejo za izložbo ateljeja na ljutomerskem Starem trgu.

O Modnem ateljeju Martine Kolenko sem sicer slišala govoriti že pred mnogimi leti. To pa niti ni tako nenavadno, saj je družinska tradicija šivanja oziroma pletenja dolga še več kot štiri desetletja. Tako še danes na vprašanje, kje so si dali sešiti obleko, neveste, maturantke in tudi drugi pogosto odgovarjajo: »Pri Kolenkovi v Ljutomeru.« S tem mislijo na Martino Kolenko, ki je od mame prevzela obrt, sestra Anita se je šiviljskemu delu modnega ateljeja kasneje pridružila s kvačkanjem in pred leti še s predelavo starih oblačil – od že omenjenih unikatnih kril in majic do spreminjanja videza na primer tudi plaščem. Anita izdeluje tudi tako imenovane krstne komplete. Ustvarjalna žilica njune svakinje Viktorije pa je prišla do izraza v zadnjem letu, odkar ima več časa. Za njo sta izdelovanje nakita, predelava strešnikov in drugih starih kosov v uporabne predmete bolj konjiček, saj te stvari večinoma izdeluje zase in za prijatelje. A hkrati s tem dobro dopolnjuje ustvarjalnost širše družine Kolenko. Tudi za domiselne torte ob rojstnih dneh je običajno odgovorna Viktorija. »Komaj čakam, da bo imela hčerka Petja rojstni dan, da ji pripravim torto v slogu njenega kritiziranja ene od mojih tort,« se smeje Viktorija. Petja je namreč mafine, ki so bili sestavljeni v obliko grozda, preimenovala v kruhove cmoke.

Čeprav so bile Anitine mladostne sanje, da bi postala potapljačica, je že precej pred tem kazala znake, v katero smer jo bo zapeljala poklicna pot. Prvo oblačilo je »predelala« že pri starosti približno treh let, ko se je pod mizo, za katero sta sedeli mama in njena sodelavka, s škarjami lotila krila te zadnje. Tudi njeni prvi pletilski koraki so dokazovali, da ji je to pisano na kožo. »Ko nama je mama kazala, kako plesti, sem zelo hitro ugotovila, kako in kaj s pletilkami, brat pa se je kar malo mučil z njimi,« se nasmehne in takoj doda, da je tudi on zelo ustvarjalen. »Teh anekdot raje ne piši,« se muzajo Martina, Anita in Viktorija, ko pripovedujejo, kaj vse je naredil njihov brat oziroma mož Marjan. Tako smo se dogovorile, da nekatere zgodbe ostanejo med stenami modnega ateljeja.

Najmlajša generacija družine Kolenko pa verjetno ne bo nadaljevala obrti. »Mislim, da nobena ne bo šivala,« pove Viktorija za hčerki Anjo in Petjo, ki kažeta več zanimanja za likovno ustvarjanje. Anja končuje študij likovne pedagogike, Petja se želi vpisati na likovno akademijo. Pa naj še kdo reče, da ustvarjalnost ni povezana z geni ...