Tomšič: Drnovšek je bil kot premier umirjen in premišljen

"Deloval je umirjeno in premišljeno," pravi. Milan Balažic pa njegovo vodenje vlad vidi kot tehnokratsko in instrumentalno. Drnovškovo mandatarsko obdobje se je začelo maja leta 1992, ko bil po razpadu Demosa in izglasovani nezaupnici Lojzetu Peterletu izvoljen za predsednika vlade. Čeprav je bil mandat njegove vlade kratek - decembra istega leta so bile že nove parlamentarne volitve -, si je do volitev uspel pridobiti dovolj veliko naklonjenost javnosti, da je po volitvah lahko znova postal mandatar in sestavil novo vlado.

Februarja 1993 je bila v parlamentu potrjena njegova druga vlada. V njej so bile poleg LDS še ZL-SDP (današnja SD), SKD in SDSS (današnja SDS). Čeprav bi 55 glasov, kolikor jih je imela vlada v parlamentu, po takratnih ocenah političnih poznavalcev moralo zadostovati za relativno lahko vladanje, se to ni zgodilo. Že dobro leto po imenovanju vlade je v koaliciji prišlo do trenj med obrambnim in notranjim ministrstvom, ki so se končala z znanimi dogodki v Depali vasi. Zaradi dogodka je Drnovšek parlamentu predlagal razrešitev takratnega obrambnega ministra Janeza Janše, sami razrešitvi pa je sledil izstop SDSS iz vlade.

Razrešitev Janše ena izmed najbolj radikalnih Drnovškovih potez Profesor na Fakulteti za družbene vede Milan Balažic Drnovškov predlog za Janševo razrešitev danes vidi kot eno izmed bolj radikalnih Drnovškovih potez, pri kateri je Drnovšek kot premier naredil napako. "S svojim predlogom je Janšo naredil za žrtev in mu dal dodatno simbolno vrednost, zaradi katere je Janša od Depale vasi naprej deloval kot pravi vodja opozicije in alternativa njegovim vladam," ocenjuje.

Pol leta po izstopu SDSS je iz vlade izstopila tudi ZL-SDP, ki se je medtem že preimenovala v ZLSD. Razlog za izstop je bila Drnovškova zahteva, da naj zaradi nepravilnosti pri dodeljevanju državnih sredstev za sanacijo podjetja TAM odstopi minister za gospodarstvo Maks Tajnikar. V ZLSD so menili, da nepravilnosti ni bilo, zato so takoj po Tajnikarjevi razrešitvi protestno izstopili iz vlade.

Leta 1996 Drnovškova LDS krepko zmagala Na volitvah leta 1996 je Drnovškova LDS znova krepko zmagala, vendar volilni izid strank leve sredine ni zadoščal, da bi lahko same sestavile novo vlado. LDS, ZLSD, DeSUS in SNS so imele v parlamentu skupaj s predstavnikoma obeh manjšin le polovico, to je 45 glasov, ker pa ni zadoščalo za sestavo nove vlade. To je omogočil šele poslanec SKD Ciril Pucko, ko je kljub velikemu razburjenju v svoji stranki in pozivom, naj vrne svoj mandat, na glasovanju podprl Drnovška. Februarja 1997 je bila, potem ko se je vladni koaliciji pridružila tudi SLS, potrjena že tretja Drnovškova vlada.

V letu 2000 je med strankama SKD in SLS ponovno oživela ideja o združitvi obeh strank v skupno t.i. žlahtno konservativno stranko. Aprila 2000, ko je ideja dobila že povsem konkretne obrise, je SLS na zahtevo SKD - izstop je bil pogoj za združitev - izstopila iz koalicije, s tem pa tudi iz vlade, s čimer je povzročila eno največjih vladnih kriz v zgodovini samostojne Slovenije. Drnovšek je zagato skušal rešiti tako, da je parlamentu namesto ministrov SLS, ki so bili pripravljeni do konca mandata, predlagal nove ministre, njihovo izvolitev pa vezal na zaupnico vladi. Ministri v parlamentu niso dobili podpore, skupaj z njimi pa je padla tudi vlada.

Docent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici Matevž Tomšič takratno Drnovškovo odločitev, da bo vlado vezal na imenovanje novih ministrov, vidi kot modro. Po njegovem je Drnovšek očitno pravilno presodil, da nova Bajukova vlada strank slovenske pomladi na volitvah ne bo uspela popeljati do volilne zmage, kar se je nato tudi dejansko zgodilo.

Podobno meni Balažic. Kot pravi, je pri tem šlo za potezo z zelo nepredvidljivim izidom, ki pa jo je zgodovina nato potrdila kot pravilno. Po njegovem se je Drnovšek s takšno odločitvijo pokazal kot žrtev, kar je v moderni politiki, ker se volivci lažje identificirajo z žrtvami, zelo pomembno. "Volivcem je tudi sporočil, da imajo za nekaj časa priložnost videti, kako so drugi slabši od njega in kako je sam edini garant za stabilnost države," pravi Balažic.

Po padcu tretje Drnovškove vlade Ker je po padcu tretje Drnovškove vlade do naslednjih volitev ostalo še pol leta, so nove vlado poskušale sestaviti stranke desne sredine. Slednje jim je po dveh poprejšnjih dveh spodletelih poskusih za imenovanje mandatarja Andreja Bajuka uspelo 7. junija, ko je bila v parlamentu izvoljena vlada Andreja Bajuka.

Jeseni 2000 so sledile ponovne volitve in prepričljiva zmaga LDS. Novembra je bila tako v parlamentu oblikovana že četrta in hkrati zadnja Drnovškova vlada. Leta 2002 je bil namreč Drnovšek na predsedniških volitvah izvoljen za predsednika države, vodenje vlade pa je prepustil takratnemu finančnemu ministru Antonu Ropu.

Drnovškovo delo spretno in preudarno Politični poznavalci danes Drnovškovo delo v vlogi premiera na splošno ocenjujejo kot spretno in preudarno. Po mnenju Tomšiča je Drnovšek v vlogi premiera deloval precej drugače, kot smo ga bili vajeni v zadnjem obdobju predsednikovanja državi. "Deloval je umirjeno in premišljeno, zato je bil pogosto deležen očitkov, da se izmika sprejemanju težavnih odločitev. Vendar pa je bila ravno ta drža eden glavnih razlogov za volilne uspehe njegova stranke LDS, saj je odločilno prispevala k vzdrževanju videza njene 'sredinskosti'," meni Tomšič.

Po oceni analitika je Drnovšek pri sestavi svojih vlad vedno pazil, da je bila vlada raznorodna. "To pomeni, da je bila vanjo vedno vključena tudi katera od desnih strank, vendar pa je bila ta stranka potem vedno v izrazito podrejenem položaju," pravi Tomšič.

Drnovšek ni deloval kot tipično strankarski človek Da Drnovšek kot predsednik vlade nikoli ni deloval po merilih, ki so blizu politikom ideologom oziroma politikom, ki politiko vidijo v luči spopada idej, ideologij in zgodovinskih vrednot, pa meni Balažic. Po njegovem je Drnovšek vedno deloval precej instrumentalno. "Prav tako ni deloval kot tipično strankarski človek. Kot se je večkrat reklo, je bil bolj v koaliciji z LDS, kot pa njen pravi predsednik. Sam se je ukvarjal s tehnokratskim vladanjem in predsednikovanjem vladi, vse tisto, kar bi moral narediti kot strankarski človek, pa je prepuščal sekretarju Gregorju Golobiču," pravi Balažic.

Tudi sicer analitik Drnovškov stil vladanja ocenjuje kot stil neodločanja: "To pomeni, da ko je nekaj prišlo do točke, ko je bilo treba o tem odločati, da je z odločitvijo raje počakal, da so same razmere pokazale, ko je treba odločiti. Prav zaradi tega so bile njegove poteze videti kot nekaj najbolj običajnega in najbolj naravnega."