"To so bili heroji, ne pa skrivači v Cankarjevem domu"

Pogovarjali smo se s Tomažem Kogovškom, enim od dva tisoč slovenskih mladeničev, ki so leta 1991 s služenja vojaškega roka v JLA pobegnili v Slovenijo.

mitja76 (3. 7. 2011 10:40:40) no, realnost je drugačna kot nas želi prepričati krog "najpomembnejših osamosvojiteljev". možakar iz prispevka je naredil več kot samoimenovani osamosvojitelji slovenije. fant je imel glavo na tnalu, osamosvojitelji pa so se skrivali v CD. med tem pa so se šli preprodajo orožja za svoj žep. no, saj dejstva kažejo, da je bila osamosvojitev začetek kraje naševa premoženja. in bodimo hlapci na naslednjih volitvah zopet izberimo iste obraze v drugih oblačilih! hlapci bili in bomo

Lancelot007 (3. 7. 2011 11:51:23) Fant čestitam k pogumu in srečo si imel,toda ti dve stvari,pogum in sreča sta povezani.Tudi mene so ti nacionalistični pokoli grozno presenetili,ker sem vse življenje preživel v mešani druščini,pa je bilo izjemno malo nacionalnih pogovorov,izreda pa nisem doživel niti na Kosovu. Kot študent pa sploh ne in še dane s se spominjam športnih iger v Vrnjački banji pa Ulcinju in z 2 sem še vedno v kontaktu.Z enim srbom in enim dalmatincem.Srečna Slovenija,bolje moramo skrbeti zanjo!

Nakovalo (3. 7. 2011 12:47:51) TI fantje so imeli takrat res veliko srce in ljubezen do domovine Slovenije,saj so tvegali veliko več kot marsikateri član TO-ja.Po pobegu so marsikoga iskali na domu.V naši takratni občini smo to rešili z zbirnim centrom za te ljudi in kot takratni član TO-ja,sem bil eden tistih,ki smo jih tam varovali še nekaj časa po desetdnevni vojni.Poznam marsikoga od njih in tudi njihove zgodbe.To so bili pravi heroji,ne pa skrivači v CANKARJEVEM DOMU,ki se danes trkajo po prsih in si laste vse zasluge!!!

Nekatere znane Slovence smo v luči obtožb o nepravilnostih pri vodenju slovenske izpostave Unicefa povprašali, kako bo padec ugleda in zaupanja te organizacije vplival na donacije.

realno (2. 7. 2011 06:35:39) UNICEF - ja to je bila zadnja od organizacij katri sem doniral pa da sem jim verjel kam gre denar. Sicer sem se v času afere na rdečem križu včlanil v eno izmed prostovoljnih dobrodelnih organizacij kjer člani sami pomagamo reševati socialne stiske ljudi. V tej organizaciji TOČNO vem kam damo denar ki zberemo, in po zaključeni akciji tudi vidimo iskrico sreče pri ljudih ki jim pomagamo. To je tisto malo kar lahko naredim. Žal pa mi je za vse projekte ki jih podpira UNICEF

Viki Stelzer (2. 7. 2011 08:49:04) Darujem samo osebno,pa tudi živalskim zavetiščem.Karitas pa poklanja ljudem ki robo preprodajajo in presenečeno ugotoviš,da Tvoj pelumantel prodajajo na bolšjaku,da o spalnih vrečah negovorim.Kaj je podarila varuhinja,še svojega časa ne ljudem,ki jo potrebujejo in punčki iz Koroškega? Tisti Slovenec,ki je res v stiski ne priosi,potrebno ga je poiskati in poslušati predloge drugih. In otrokom v šolah je potrebno zagotoviti vsem ki želijo jesti hrano,nikakor pa jih siliti!

Homer (3. 7. 2011 06:23:58) Že nekaj let ne darujem nič, ker je sistem totalno sprevržen. Namreč najmanj 80% denarja gre za finaciranje samih sebe. Torej, največ kar dobi tisti, ki rabi je 20%. Pa tudi to ni res, ker se na koncu veliko te pomoči enostavno preprodaja in jo končni uporabnik mora kupiti. To sem videl na lastne oči! Ni bil sicer UNICEF ampak Rdeči križ, pa vseeeno, saj je sistem isti. Torej zgolj podpiramo verigo tistih, ki v tej verigi pomoči služijo.