Solze in žalost še niso preteklost …

V Cankarjevem domu se je zbrala skoraj vsa družbenopolitična smetana. Niso manjkali tisti, ki v Sloveniji tudi v politiki kaj pomenijo in tudi tisti, ki bi to radi postali. Tako pozicija kot tudi opozicija. Manjkal je zgolj gospodarski minister Matej Lahovnik, kar pa ni bilo prvič, pa tudi zadnjič verjetno ne. Ga bo za to prvi minister znova poklical na zagovor? Mogoče, mogoče pa tudi ne. Je pa premier Borut Pahor »v soju žarometov«, ki mu tako godijo, v maniri »izkušenega« politika državljanom Slovenije ponudil solze in upanje po zgledu znamenitega in edinega Winstona Churchilla, »ki je v času najhujših porazov zavezniških sil zmogel upanja in Britancem sporočil, da to ni konec, tudi ne začetek konca, ampak je konec začetka.

Pahor včeraj ni pretiraval z optimizmom. »Krize še nismo premagali, a tudi kriza ni premagala nas,« je dejal. Vlada svojih ukrepov ni znala »razgrniti« v smiselni celoti, kar bi navdihovalo ljudi in to je gotovo neuspeh, je še priznal premier. Je pa Slovenija v spodbudnem položaju – smo četrta najuspešnejša država v EU v boju z brezposelnostjo, pomembna domača naloga pa postaja zmanjšanje naše prevelike »izvozne« odvisnosti od zahodnega trga, na kar že nekaj časa neuspešno opozarjajo številni ekonomisti. Slovensko gospodarstvo torej čaka obilo dela, še več pa bo morala pri iskanju novih trgov narediti tudi država oziroma slovenska diplomacija. Zakaj ni že do zdaj oziroma je storila odločno premalo, je seveda vprašanje brez odgovora. Nujen in čimprejšnji je tudi skupni imenovalec med socialnimi partnerji in delavci s sindikati se tega vse bolj zavedajo. Vse je torej odvisno od nas samih, tudi kdaj bomo zares izplavali iz primeža krize. Enoodstotna gospodarska rast v prihajajočem letu je spodbudna napoved. Zanjo pa bo treba še marsikaj postoriti, tudi z reformami, ki jih obljublja vlada, če želi slovensko gospodarstvo zares narediti konkurenčnejše, kar odločno zahtevajo tudi sami gospodarstveniki in ekonomisti.

Nujna pa je tudi večja enotnost, še zlasti med političnimi akterji – namesto postavljanja novih in novih ovir in pozivanja ljudi na ulice. Če se spomnimo plebiscitnega dne 23. decembra 1990, ko se je 88,5 odstotka vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih na plebiscitu odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, potem znamo biti še kako enotni. Očitno pa recesija in kriza, kljub velikim težavam »malega« človeka, nista tisti državotvorni temi, ki bi lahko poenotili državljane Slovenije, še manj pa politike. Pa je pri nas to sploh še mogoče? Vse »velike teme« so namreč pod streho – lastna država, EU in NATO, prihodnje leto še OECD …