So politiki varni?

Medtem ko je italijanski premier Silvio Berlusconi, ki je v nedeljo zvečer doživel "šok", danes končno zapustil milansko bolnišnico, so spretni italijanski trgovci že začeli prodajati "okrvavljene" miniaturne lutke Berlusconija kot predpraznično "znamenitost". Napad na italijanskega premiera pa je v ospredje vnovič vrnil vprašanje varnosti javnih osebnosti, funkcionarjev. Kako je sploh mogoče, da se je ob zelo obsežnih varnostnih ukrepih - Berlusconija naj bi na vsakem koraku menda spremljalo okoli sto varnostnikov - v njegovo bližino prikradel nepovabljen gost? Izr. prof. dr. Bojan Dobovšek s Fakultete za varnostne vede meni, da so mnogi politiki zelo samosvoji.

Gre za dvoje. To so predstavniki ljudstva in kakor koli že, ljudje merijo svojo varnost tudi preko njih. Če ocenijo, da so ti predstavniki ogroženi, lahko ocenijo tudi, da je varnostni položaj v državi slab. In skozi te ocene jih seveda skrbi tudi lastna varnost. Pomembno pa je tudi to, koliko predstavniki ljudstva delajo v naše dobro in skrbijo za dobro vseh državljanov, če to počno, potem jih ljudje podpirajo, če ne, pa lahko pride do ogrožanja.

Kako in zakaj? Teh vrst ogrožanj je veliko. Poznamo tipično klasično vojaška ogrožanja, ki so prisotna v nekaterih državah; v Evropi je takšnih ogrožanj manj. Druga vrsta so "notranjevarnostna" ogrožanja, tu govorimo o vlomih, ropih, napadih, skratka o klasičnih kaznivih dejanjih, ki so lahko spodbujena glede na varnostni položaj ali pa glede na obnašanje javnega funkcionarja oziroma politika. Tretji tip ogrožanja pa so naravne nesreče, potresi, povodnji, požari, ekološke nesreče itd.

Mi govorimo o drugem tipu! Ja, o notranjevarnostnih ogrožanjih. Ta so v veliki meri odvisna od delovanja politika. Bolj kot se ta profesionalno vede in torej manj izkorišča varnostne razmere za svojo promocijo, bolj je varen in seveda obratno. V sedanjih svetovnih razmerah smo priče kompleksnim varnostnim ogrožanjem. Ta novoliberalni kapitalizem povzroča v družbi veliko razslojevanje in revščino, tako da je vse več ljudi nezadovoljnih s to vrsto demokracije. Vse več jih meni, da so jih politiki, kot izvoljeni predstavniki, izneverili, morda celo izdali. Prav zato je ogrožanj vse več. V svetu zdaj opažamo, da se med temi notranjevarnostnimi ogrožanji pojavljajo tudi demonstracije in zborovanja. Skratka to so varnostna ogrožanja, ki pretijo politikom, če se dvignejo nad ljudi, ali drugače nad volilno bazo, ki ga je izvolila, ali celo nastopajo proti njej.

Kako lahko razumemo Brlusconijev primer? Napadalec je očitno prišel preblizu premiera. Tu gre v prvi vrsti za to, da ima italijanski premier svojski način obnašanja in vedenja. Politiki glede na svoje obnašanje običajno pridobivajo politične točke, vendar pa se na drugi strani oblikuje tudi krog ljudi, ki s takšnim obnašanje oziroma ravnanjem politika niso zadovoljni. In to skušajo izraziti na demokratičen način, če pa jim ne uspe, pa nekateri uporabijo drugačne poti, to je napade, teroristična dejanja itd. Delo politika je, da prepriča vse ljudi, saj je konec koncev predstavnik vseh ljudi. V kolikor mu to uspeva je teh ogrožanj manj. Vsekakor pa je v veliki meri varnostna ocena ogrožanj, ki jo naredijo za to pristojne ustanove, odvisna od tega kako se bo ukrepalo oziroma kako se bo oseba varovala? V veliki meri se pozablja, da mora sam politik, ali če hočete varovana oseba, izvesti "samovarnostne" ukrepe, da potencialna ogrožanja onemogoča. Vsekakor vedno varnostna služba oceni stopnjo ogroženosti, se pogovori z varovano osebo, ji predlaga, kako naj ravna in se obnaša, ampak na koncu je od varovane osebe odvisno, kako bo ravnala in se vedla?

Je morda napad na Berlusconija nezaupnica njegovim varnostnim organom? Nikoli ne moremo reči, da gre ob takšnih dogodkih za nezaupnico varnostnim službam, kajti varnostni organi so "trenirani" za predvidljive situacije. Vedno pa se zgodi kaj nepredvidenega in varnostniki se morajo prilagajati nastalim razmeram. In bolj kot se varovana oseba ne drži strokovnih napotkov, bolj kot meni, da sama lahko varnostno ukrepa in se čuti dovolj varovana, več problemov povzroči varnostnikom.

Skratka bolj kot se varovana oseba počuti nedotakljivo večje so nevarnosti? Jasno! In več kot je nepredvidljivih razmer, večje so možnosti, da nekdo, tudi neuravnotežena oseba, izvede nek napad in tako ogrozi varnost.

Kako pa ocenjujete razmere v tej luči ob varovanju naših najvišjih javnih funkcionarjev: predsednikov države, vlade in parlamenta. Primer Zagajski je dokazal, da nismo imuni za tovrstne dogodke. V vsaki državi se lahko zgodijo takšni primeri. Tisti, ki skrbijo za varovanje javnih oseb, ocenjujejo varnostne razmere ter izvajajo ukrepe in za enkrat so bili takšni ukrepi dovolj dobro uresničeni, da do takšnih dogodkov ni prišlo. Je pa seveda prišlo do ogrožanja sodnice. Imamo torej še kopico oseb in institucij, ki so potencialno lahko še bolj ogroženi kot varovane osebe. In bo potrebno bolj kot doslej razmisliti tudi o varnostnih ukrepih za te osebe. Dilema, ki se ob tem poraja je le ali varovati s policijo ali zasebnimi agencijami za varovanje? Nekatere družbe se že gredo mešane sisteme, kjer se ustvari zaupanje v zasebno varnostne ustanove. Varnostne razmere nas silijo v to, da bo varovanja vse več in več. Treba pa bo razrešiti osnovno dilemo: varnost in ogrožanje pravic! Odgovor z represijo samo pospešuje spiralo varnostnih razmer, ki se ob tem samo poslabšujejo. Nikakor ne smemo staviti na povečanje policijske represije, ampak moramo ustvarjati razmere v družbi, ko bo družba podpirala demokratične ustanove in bodo sami politiki skozi svoje vedenje, dali vedeti, da so demokratični predstavniki ljudstva in se niso dvignili nad njih.

Da so resnični ideal volilne baze, ki jih je izvolila! Ja, bolj kot bodo odstopali od tega, bolj bodo ogroženi.