SiolNET. Novice Slovenija
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovensko pivovarstvo je danes luža, ne potok

1

termometer

Tekoči kruh, tekoče zlato, božanski napitek in še nekaj teh nazivov se je skozi zgodovino prilepilo na pivo, pijačo, ki se bori za svoje mesto pod soncem (beri tržni delež) z vinom.

Če bi sklepali po literaturi, ki se ukvarja s to pijačo in kulturo pitja, potem je pivo v precejšnji senci v primerjavi z vinom oziroma je že izgubilo bitko za prestiž. A s svojo novo knjigo o pivu Hmelj in slad, božanski hlad – Zgodovina piva na Slovenskem in po svetu (Mohorjeva družba, Celovec, 2012) Borivoj Repe, velik poznavalec piva, zapolnjuje praznino, ko gre za tehtno literaturo o pivu, hkrati pa z njo prikazuje, da se na svetovnem tržišču pijač in pivski geografiji sveta vzpostavljajo nova razmerja, v katerih ima pivo vedno pomembnejšo vlogo.

Zdi se, da ima vino v primerjavi s pivom nekako bolj posvečen, elitnejši status. Ste s to knjigo hoteli razbliniti ta mit o večji pomembnosti vina? Lahko bi rekli, da je vino bolj ugledna pijača, ampak samo na videz. Kajti pivo je tudi pijača bogov, kronanih glav, razni svetniki so zaščitniki piva, ugledne osebe iz vsega sveta danes pijejo pivo, tako da gre dejansko bolj za mit. Danes je tudi pivo lahko enako elitna pijača kot vino. Tudi cene najboljših vrst piva so skoraj primerljive: seveda ne z nekimi 300 let starimi arhivskimi vini, ki stanejo nekaj tisoč dolarjev ali evrov, so pa lahko z dobrimi vrstami vina. Vendar imajo v svetu do piva bistveno drugačen odnos kot pri nas. Marsikje je pivo prisotno v najuglednejših lokalih in ga pijejo ob najboljših jedeh. Počasi se to uveljavlja tudi pri nas. V zadnjem času so v Ljubljani in tudi drugje po Sloveniji odprli številne kakovostne pivnice z najbolj izbranimi vrstami piva, prav tako tudi trgovine, kjer se lahko kupi izbrane vrste piva iz vsega sveta.

Po drugi strani pa je pivo vedno bolj razširjena pijača po svetu, njegova potrošnja se, tudi ob strahu in nezadovoljstvo vinarjev, povečuje. Čemu pripisujete to ekspanzijo uživanja piva po svetu? V Sloveniji oziroma v socialističnem vzhodnem bloku je bilo pivo precej neugledno, ker so pivovarne varile v glavnem eno vrsto piva ali pa največ dve. To je bila pijača delavcev, ki so šli po "šihtu" na "en pir", danes pa klasičnega proletariata ni več. Poleg tega, da tudi pivo postaja elitna pijača in "pijača za gospode", pivo postaja tudi pijača mladih po vsem svetu. Čeprav opažam, da številni mladi pijejo tudi neke čudne napitke, neke mešanice. Ampak vsekakor je pivo eden od trendov mladih, svobodomiselnih ljudi, ki na ta način izražajo svoj odnos do sveta, ki je bistveno drugačen, kot je bil prej.

Kaj je po vašem mnenju pri pivu tako privlačno, da je postalo zelo priljubljena pijača? Pivo vsebuje precej manj alkohola, to je zagotovo privlačno. Danes je sicer trend, da se varijo piva, ki imajo malo alkohola. To pomeni, da lahko človek spije pivo, pa vozi avtomobil in gre v službo, kjer ne bo izpadel kot bebec. Seveda imamo tudi bolj močna, desertna piva, ki jih pijemo zvečer ali v družbi, na zabavah, ob praznikih. To, da lahko človek mimogrede popije pivo in da ni nekih posledic, je ena od privlačnosti piva ob današnjem tempu življenja, ko ljudje delajo vse na hitro.

Kaj pa zdravilni učinki? Seveda ima tudi pivo kot vino zelo dobre zdravilne učinke, kakor jih imajo tudi žgane pijače. A ko govorimo o zdravilnih učinkih alkohola, moramo govoriti o majhnih količinah. Velike količine so seveda škodljive. Pivo vsebuje cel niz vitaminov B, razne soli, pivo in vino pa vsebujeta tudi antioksidante. V Angliji so pivo stout ali porter pred stotimi leti priporočali predvsem bolnikom in rekonvalescentom. Avstralci imajo na primer pivo, ki se imenuje invalid stout in je prav tako namenjeno rekonvalescentom. Nemci varijo malt piva, nizko alkoholne pijače, karamelizirane, sladke, ki so jih priporočali celo nosečnicam, doječim materam in majhnim otrokom.

Kako pa je s kulturo pitja piva pri nas in v svetu? V primerjavi z vinom se zdi, da manjka vodnikov, bontonov in napotkov nasploh, kako na kulturen način uživati pivo. V neki boljši prihodnosti, ko bomo imeli ugledne restavracije s stotimi vrstami piva, bomo verjetno imeli tudi sommeliere za pivo. Če želimo pojesti dobro jed, lahko ob njej spijemo kozarec vina ali pa steklenico piva. Če pa gledamo pijance, se v večini primerov napijejo s pijačami, ki vsebujejo več alkohola. Pravi ljubitelj piva ali vina, konjaka in tako naprej ne bo šel pit z namenom, da se napije, ampak z namenom, da uživa v okusu, aromi, bouqetu in tako naprej. In seveda enako velja tako za pivo kot za vino. Torej, vedno je potrebna prava mera.

Kaj pa bi rekli o kakovosti? Ko omenjate, da pivo postaja "elitna" pijača, bi sklepal, da ste z njo zadovoljni? Izbor kakovostnih vrst piva v raznih pivskih butikih, specializiranih trgovinah, pa tudi v marketih je čedalje večji, globalno gledano pa je kakovost piva čedalje slabša. Ker imajo multinacionalke ogromno proizvodnjo in so s cenami konkurenčne, manjši pivovarji ne morejo več proizvajati izključno visokokakovostna piva, ampak se morajo preusmeriti na nizkocenovne, veletrgovske znamke. Gre za t. i. no name vrste piva, ki jih proizvaja mogoče dobra pivovarna, ki pa niti svojega imena ne da zraven.

Pred leti smo imeli pri nas t. i. pivovarsko vojno med Pivovarno Laško in belgijskim Interbrewom za Pivovarno Union, ki se je iztekla tako, da imamo danes eno veliko pivovarno z dvema prepoznavnima blagovnima znamkama, precej manjših pivovarn in ponudbo številnih tujih blagovnih znamk. Kako s tega vidika vidite konkurenco med pivovarji in kakovost ponudbe za potrošnika? To, da ni konkurence, vsekakor za nobeno stvar ni pozitivno, zato lahko rečem, da je slovensko pivovarstvo, kar zadeva kakovost piva, z rezultatom te vojne izgubilo. Hrvaška ima danes dve veliki pivovarni, v Karlovcu in Zagrebu, med katerima prav tako poteka vojna. Rezultat te vojne je konkurenca, ta pa prinaša čedalje boljše pivo. Enako lahko trdimo za ves svet, četudi je danes večina pivovarn že v lasti multinacionalk. Ko gledamo vzhodnoevropsko pivovarstvo, vidimo, da je že čisto vse razprodano. Toda čeprav je razprodano, je več lastnikov in med njimi vlada konkurenca, ki dviga kakovost izdelka. Pri nas pa ni konkurence, ni reklame. Voda, ki ne teče, se usmradi. Slovensko pivovarstvo je danes luža, ne potok. Pivovarstvo pa vsekakor temelji na dobri vodi iz potoka. To je travma, iz katere verjetno ni izhoda.

Manjše pivovarne torej po vašem mnenju ne predstavljajo resne konkurence? Mikropivovarne ne morejo biti konkurenčne, ker je njihova proizvodnja majhna. Te lahko skrbijo samo za popestritev, za večji izbor vrst piva, ne morejo pa konkurirati velikim pivovarnam. V vseh vzhodnoevropskih državah, ki danes doživljajo izreden bum pivovarstva, je v primerjavi z nami zaradi velike konkurence očitna velika moč reklame. Če se pri nas pojavi nova vrsta piva, je to dogodek, ki gre mimo večine skoraj neopaženo. Seveda se ne zavzemam za to, da bi bile na vsakem vogalu reklame za pivo in da bi se v vsakem jarku valjali pijanci, vendar se to tudi ne bi zgodilo, če bi bila reklama dovoljena v neki manjši obliki. V Sloveniji je ta zatohlost, ker se nič ne dogaja, ker ni konkurence.

Povezanost s pivom se kaže tudi v strasti zbiranja vsega, kar je tako ali drugače povezano s to pijačo. Kaj vse hranijo ljubitelji piva v svojih zbirkah? Danes je v svetu ogromno zbirateljev pivskih spominkov, med katere spadajo etikete, podstavki, ki so najbolj razširjena zbirateljska tema, kovinski zamaški, ki so danes stari tudi že več kot 100 let, in še druge stvari. Nekdo, ki ima večje stanovanje, lahko zbira pločevinke ali pa steklenice, vendar pa je imeti tri, štiri tisoč steklenic ali pa pločevink malo huda. Nemški zbirateljski klubi imajo krepko čez 30 zbirateljskih tematik, sem spadajo še plakati, brošure, reklame, razglednice, koledarčki, pisala, telefonske kartice, torej vse s tematiko piva. Pri nas tega praktični ni. V Sloveniji bi lažje dobili menjalnik za ford iz leta 1950 kot kakšen podstavek.

Kaj pa je najbolj dragocenega v vaši zbirki? V svoji zbirki imam 177 tisoč etiket piva z vsega sveta. Mnogi zbiratelji imajo le tematske zbirke, npr. samo božične vrste piva, bock pivo, samo nemške znamke piva in tako naprej. So celo zbiratelji, ki zbirajo samo pivo iz eksotičnih držav, čeprav danes praktično že vse države po svetu proizvajajo pivo. Za zbiratelje je seveda to rajsko obdobje. Prevelika zbirka pa postane vsakemu zbiratelju nadloga. Užitek je zbirati karkoli, dokler je število kosov omejeno. Največji zbiratelji jih imajo tudi od 400 do 500 tisoč. Takšno zbirko sem videl v Pragi, zbiratelj je praktično dve hiši napolnil z etiketami piva. Celo v kuhinji nad pomivalnim koritom in štedilnikom so bile vzidane omare, v katerih niso bili lonci, ampak fascikli z etiketami. To je pa že težko breme, ki se mu ponavadi zbiratelj ne more odreči, ampak vztrajajo do konca.

Ali lahko od vas v prihodnosti pričakujemo še kakšno knjigo o pivu? Glede na slovensko knjižno tržišče verjetno ni možnosti za to. Če bom doživel sto let, pa bo morda še kakšna.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin