Slovenska mesteca Peyton

Kaj se zdaj dogaja s temi kraji? So se lahko spopadli z velikim številom novih prebivalcev? "Starega Logatčana prepoznate po govorici, a se je tudi ta že izgubila. Pri nas ne rečejo jagode, ampak jahode. A pravih Logatčanov je ostalo res malo, premalo, da bi ohranili narečje," je staroselce svojega kraja, ki v govorici uporabljajo tudi logaško dvojino in na primer rečejo "bove šli", opisal logaški župan Berto Menard, medtem ko nam je s hriba razkazoval, kako se je kraj razširil in spremenil. "V resnici pa so skoraj vsi prebivalci Logatca priseljenci. Prej so se priseljevali z okoliških hribov, ker so se zaposlovali v KLI ali Valkartonu, zdaj pa prihajajo iz Ljubljane," je dodal. Tudi njegova družina se je daljnega let 1958 v Logatec preselila iz idrijskih hribov. Od leta 2003 se je v občino Logatec priselilo skoraj dva tisoč ljudi. Zdaj ima občina 14 tisoč prebivalcev, od tega jih v Logatcu živi osem tisoč. Glede na demografske podatke je povprečna starost občanov 38,4 leta in je za tri leta nižja od povprečne starosti prebivalcev Slovenije. V občini je tudi več oseb mlajših od 14 let, kot pa je tistih, ki so starejše od 65 let, kar je tudi slovenska redkost. Iz teh podatkov bi lahko sklepali, da so med priseljenci v občino večinoma mlajše družine. Po podatkih iz leta 2011 je bilo v občini 1.794 mladih družin. Povečalo se je tudi število otrok v vrtcih: pred desetimi leti jih je bilo v vrtcih 300, zdaj 700. Zato so morali zgraditi nove vrtce v Lazah, Hotedršici in Rovtah. "Občani nam sicer očitajo, da še nismo uredili cest, a vrtci in šole so se nam zdeli pomembnejši," je dejal župan.

Ideal: hiša z vrtom v mestu Preseljevanje ljudi iz mesta na podeželje, kot smo mu bili priča v obdobju gradbenega buma, je bilo za Slovenijo nenavadno. "Za Slovenijo je značilna nizka selitvena mobilnost," je poudaril Matjaž Uršič, raziskovalec na Centru za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede UL. Slovenci smo vezani na svoj grunt. Če pa bi se že selili, vse raziskave kažejo, da bi se prav v suburbana območja v okolici velikih mest. Slovenci imamo radi življenje na manj gosto naseljenih območjih, ki zagotavlja mirno družinsko življenje v bližini narave, a kljub vsemu v bližini servisov, kar zagotavlja udobje. "Glede na raziskave bi bil povprečen Slovenec najbolj zadovoljen s hišo z vrtom sredi mesta," je zatrdil Matjaž Uršič.

In res sogovorniki, ki so se preselili iz Ljubljane v Logatec, kot prednost bivanja v manjšem kraju navajajo prav to, da je vse pri roki. Vse lahko uredijo hitro, ker se vse dogaja v manjšem kraju, ni veliko prevažanja otrok, saj so vse zunajšolske dejavnosti organizirane po pouku. Res pa je, da jim več časa vzame vožnja na delovno mesto, a to se nekako izravna s tem, da so bližje naravi. Kar zadeva stroške bivanja, so ti približno enaki kot v mestu. Razlika je le v začetni naložbi, saj so nepremičnine v Logatcu še vedno cenejše kot v Ljubljani. Cena kvadratnega metra parcele je 35 evrov, hišo lahko dobite že za okoli 200 tisoč evrov, stanovanja, velika okoli 70 kvadratnih metrov, za 100 tisoč.

Končno imamo predmestja Ko pa se prišleki iz mest preselijo v prej podeželske kraje, se pojavi trk urbanega in vaškega načina razmišljanja. Okoliški kraji so po infrastrukturi in zaposlitvah urbana območja, a po načinu bivanja niso prevzeli bivanjskih in življenjskih vzorcev, značilnih za mesto. "Verjetno so ti kraji zdaj najbližji slovenski približek ameriških suburb, predmestij. Konec koncev pa v Sloveniji niti ni mogoče govoriti o pravem urbanem načinu življenja, saj niti Ljubljana v primerjavi z evropskimi mesti ni veliko mesto. Tudi v Ljubljani se lahko živi na primestni način, saj ste na nekaterih koncih Ljubljane lahko v hipu v gozdu," meni Uršič.

Ovira, na katero naletijo prišleki v suburbanih okoljih, je tudi stik z domačini. Nekako velja rek: enkrat priseljenec, vedno priseljenec. "V slovenskem prostoru ima lokalna navezanost staroselcev močno identitetno podlago. Do prišlekov imajo zato dvojni odnos: po eni strani jih vabijo, da obogatijo občinsko blagajno, po drugi strani jih gledajo postrani, ker se ne skladajo z njihovimi merili, kaj je dober lokalec," meni Matjaž Uršič. Dober lokalec je seveda tisti, ki ima enake vrednote kot oni, teh pa prišleki iz mesta navadno nimajo, saj s seboj prinesejo tudi urban način razmišljanja.

Tudi logaški župan je priznal, da so domačini malce starokopitni, kar zadeva navezovanje stikov s prišleki, a so se zdaj na to nekako že navadili. Tudi prišleki so začeli sodelovati v življenju skupnosti: "Velikokrat rečejo, da je Logatec samo spalno naselje, a v zadnjem času opažam, da priseljence zanima, kaj se dogaja v kraju. Sodelovali so na primer v civilni iniciativi, ki je nasprotovala trgovskemu središču nasproti pokopališča," je opozoril župan.

Manj selitev, težave ostajajo Smernice preseljevanja iz večjih mest na podeželje so se v zadnjih letih sicer malce umirile. "Smernice preseljevanja so se zaradi krize malce zamrznile. Predvsem zaradi blokiranega trga nepremičnin, saj vsi čakajo, kaj se bo zgodilo, ali pa zaradi finančnih težav ne morejo kupovati stanovanj in hiš. Zato je tudi preseljevanja manj. Kar sicer ne pomeni, da ni želje po preseljevanju, le uresniči se ne," meni Uršič.

Toda to ne pomeni, da se manjši kraji ne ukvarjajo več s posledicami povečanega priseljevanja v preteklih letih. V Logatcu je težava v tem, da se je poselitev dogajala brez prostorskega načrta, sprejeli so ga šele lani. Prej se je gradilo popolnoma naključno. "Tam, kjer je kdo prodal, so gradili. Zato imamo veliko težav z infrastrukturo," je priznal župan. Tako morajo zdaj urediti kanalizacijo, saj večina novih gradenj ni priključenih nanjo. Gradijo novo čistilno napravo in 12 kilometrov kanalizacije. Razmišljajo o avtobusni povezavi večjih novih naselij s središčem Logatca, da ljudje, ki se vozijo na delo v Ljubljano, ne bi ves dan puščali avtomobila ob avtobusni ali železniški postaji.

Urbanistični mišmaš Nato nas je logaški župan odpeljal do nekaterih novih naselij. Na primer Kalce. Kar je bilo včasih le nekaj hiš ob stari cesti na morje, je zdaj strnjeno naselje. Skoraj vsa zemljišča so pozidana, nad krajem pa je predvideno še novo naselje 80 hiš.

Nato nam pokaže Volčji hrib. "Pred desetimi leti je bil to le travnik," razloži župan. Zdaj je tam naselje novozgrajenih hiš. Vsaka je drugačna. "Meni se zdi prav neposrečeno naselje. Radi bi zaposlili urbanista ali krajinskega arhitekta, saj bi radi ohranili vsaj del značilnosti notranjske gradnje," si želi župan. A ko pridete na vrh Volčjega hriba, vam je takoj jasno, zakaj so hoteli graditi tam gori: naselje je tik ob parku Natura 2000, pogled se razprostira po notranjskih gozdovih. Ste v naravi in v mestu hkrati.

Nato smo šli na drugi konec kraja, na Martinj hrib ob cesti proti Lazam in Planini. Tudi tu so bili pred desetimi leti le travniki, zdaj pa je to naselje novogradenj, urbanistični mišmaš hiš vseh mogočih oblik. Večina gradenj se je uresničila na pobudo nepremičninskih podjetij, ki so gradila za trg. Naselje je na razgibanem terenu vrtač stisnjeno med železnico in cesto. In tu so hiše postavljene pač tako, kot se je prodajala zemlja, raztresene so kot bomboni na domači torti. "Za moj okus so preveč skupaj," je pripomnil župan. "Nobenega prostora ni med njimi, stisnjene so." Res so tako natlačene, da sosedje lahko drug drugemu gledajo v spalnice. A so hiše, kar je za marsikoga bolje kot stanovanje v središču mesta. In nove hiše še kar rastejo. Na koncu bodo pozidane prav vse proste parcele.

Toda že zdaj imajo težavo prav zaradi novih poselitev. Tabla za konec kraja je postavljena sredi naselja, kar pomeni, da v novem naselju ne velja več omejitev hitrosti. Župan je obljubil, da bo zaprosil, da tablo za konec Logatca prestavijo kakšen kilometer naprej, v gozd, kjer zagotovo ne bo več novih gradenj.

Na sploh Berto Menard meni, da občina ne bi prenesla več kot 15 tisoč prebivalcev. Torej so že skoraj na meji. "Le tako bi lahko iz Logatca naredili lepo podeželsko mestece, kot je bilo nekoč v nadaljevanki Mestece Peyton," si želi župan.

Z eno majhno razliko: v Peytonu niso imeli tako ostrih zim kot v Logatcu. Logaške zime so nekaj, na kar se prišleki težko navadijo, domačinom pa se zdijo samoumevne.