Sloveniji gre dobro tudi brez naftnih vrelcev

Ob norveških volitvah se nam je zdelo skoraj neverjetno, da je njihova največja težava, kam z denarjem. Politiki so se sprli okoli tega, kam z milijardami, ki jim ostajajo, čeprav imajo tako visok standard. Imajo pač naftne vrelce. Pri nas tovrstnih težav nimamo. Nimamo niti naftnih vrelcev, kljub temu pa nekateri naši sodržavljani razpolagajo z ogromnimi vsotami denarja. Menda so tako sposobni. Igor Bavčar je znal tako recimo v enem dnevu zaslužiti več kot 20 milijonov evrov. Sam pravi, da pri tem poslu ni bilo nič spornega in nič neobičajnega. Celo slovenski slikarji znajo praktično iz nič narediti denar. Jure Jurček Cekuta je za naš medij pred kratkim o svoji vlogi pri poslu s patriami in več kot polmilijonskem zaslužku izjavil, da pravzaprav sploh ni nič delal in da bi spet podpisal takšno pogodbo: "Kdo ne bi podpisal pogodbe, če ti neka velika, resna korporacija ponudi svetovalno pogodbo. Če oni predvidevajo, da jaz to znam, seveda bi jo podpisal. Saj ni nič spornega." Prijazni Finci. Tako kot ni nič spornega za vodjo opozicije, da mu sorodniki plačujejo položnice. So pač prijazni. Država, ki ima tako sposobne menedžerje, ki ima tako sposobne slikarje in ki ima tako dobrosrčne sorodnike in sosede, ne potrebuje naftnih vrelcev. Ampak zakaj nimamo težav, kot jih imajo na Norveškem? Verjetno je našo težavo najbolje opisal Borut Šuklje, ko je govoril o morebitni gradnji plinskega terminala v severnem Jadranu: "Govoriti samo ne, ne in ne je premalo." Zdi se, da imamo enako težavo tudi drugod. Karl Erjavec grozi, da ne pusti nižati pokojnin, čeprav je bil med najglasnejšimi, ko je v vodo padla Svetlikova pokojninska reforma. Gregor Virant je proti dvigovanju davkov, čeprav je sam poskrbel za to, da se je s plačno reformo dvignila masa plač v javnem sektorju, Janez Janša pa je proti dvigu cen vinjet, kot da ni njegova vlada uvedla sistema pobiranja cestnine, ki ne zadostuje za odplačilo Dursovih posojil. Zoran Janković razmišlja o tem, ali naj zruši vlado ali ne, ali se bo potegoval za predsedniški položaj svoje stranke ali ne. Kaj pa rešitve? Če k temu dodamo še vse fototermine ob košarkarskih zmagah, se človek vpraša, kdo sploh dela za to, da bi Slovenija nekoč bila kot Norveška, kjer se politiki prepirajo, kako porabiti presežek denarja, pa čeprav nimamo naftnih vrelcev. Priznati moram, da je edini, ki ni proti, čeprav ne vemo, kaj je njegova rešitev, predsednik države Borut Pahor. Ampak človek, ki je največ naredil, da smo danes tam, kjer smo, nima časa za iskanje rešitev, on raje čisti hlev in maha z zastavo. Če politiki res hočejo tej državi dobro, kot neprenehoma ponavljajo, naj se prosim ne kažejo ob zmagah košarkarske reprezentance, da bodo ljudje vsaj za tistih nekaj trenutkov pozabili na težave, ki so nam jih zakuhali. Politiki naj raje iščejo rešitve. In naj jih raje najdejo. Veliko raje bi jih fotografirali ob novicah, da se bodo pokojnine zvišale, da smo se odločili nameniti več denarja za šolstvo, za zdravstvo, za raziskave in razvoj. Od košarkarjev pa naj se naučijo, da mora, če hočeš premagati tudi boljše od sebe, tudi Zoran Dragić zadevati trojke. In če se je on lahko potrudil in streniral, ali je preveč, če to zahtevamo od svojih "voditeljev"? Ko bomo zadevali trojke, ne bomo potrebovali naftnih vrelcev. Seveda pa obstajajo tudi igralci, ki jim tudi trening ne pomaga. Preprosto niso dovolj talentirani.