Še najbolj imamo v glavah avstro-ogrsko razdelitev Slovenije

Pa vendar se velikokrat znajdemo v zadregi, ko želimo kakšnemu tujcu kaj pojasniti o Sloveniji ali pa zase odgovoriti na kakšno vprašanje v križanki. Morda bo vsaj v geografskem smislu zdaj teh zadreg manj ob knjigi Slovenija in njene pokrajine, geografski domoznanstveni monografiji, ki je pred kratkim izšla v založbi Modrijan izpod peresa dr. Jurija Senegačnika.

Z avtorjem smo se pogovarjali o spoznanjih in dilemah, ki jih je zajel in obelodanil v tej celoviti knjigi o naši državi, ki je ustvarjalni projekt avtorjevega večletnega dela.

Ena od posebnosti te knjige je tudi nova naravnogeografska členitev Slovenije. Zaradi kakšnih ugotovitev je bilo treba na novo definirati naravnogeografske enote v Slovenije? Vsak od nas se je v šoli učil o tem, da Slovenijo delimo na več naravnih enot, kot so alpski in predalpski svet, dinarski, panonski in primorski svet. Točne meje med temi naravnimi enotami, geografi jim pravimo naravnogeografske makroregije, pa so se skozi zgodovino z drugačnimi pogledi in členitvami najvidnejših slovenskih geografov, kot so bili Anton Melik, Svetozar Ilešič in pozneje akademik dr. Ivan Gams, spreminjale. Poleg tega je tudi narava poskrbela, da se stvar lahko še zaplete. Na primer: podnebje v Sloveniji se je v primerjavi s tistim izpred petdeset let precej spremenilo: včasih smo rekli, da submediteransko podnebje sega do Tolmina, zdaj pa ugotavljamo, da vse do Bovca, kar pa je že sredi alpskega sveta. Zato se postavlja vprašanje, kje pa je zdaj meja med primorskimi ali obsredozemskimi pokrajinami in pravimi alpskimi pokrajinami.

Zakaj pa je sploh treba spreminjati te členitve, če pa so jih opravili zelo ugledni geografi? Gre za čisto strokovne zadrege, zaradi katerih je naravnogeografska členitev Slovenije nikoli dokončana zgodba. Gre za to, ali se pri opredeljevanju nasloniti samo na površje, v kolikšni meri pa tudi na podnebje, rastlinstvo ali celo na družbene dejavnike, zlasti tiste, ki so tesno povezani z naravnimi, pri čemer govorimo predvsem o kmetijstvu. Na primer, kot enega kazalcev razširjenosti panonske Slovenije je avtor ene od prejšnjih členitev uporabil tudi razširjenost vinogradništva. V tem pogledu je bila zato Celjska kotlina uvrščena med panonske pokrajine, nova členitev pa jo danes spet uvršča med predalpske. Skratka, ne moremo kar tako reči, da je do tam, kamor segajo vinogradi, obpanonska Slovenija, ko se vinogradi nehajo, pa se začne predalpska Slovenija. Ali pa dinarsko-kraška Slovenija po novem.

Kako vam je ob vseh teh zagatah naposled uspelo najti rešitev, ki naj bi spet obveljala za dlje časa, vsaj za kakšno desetletje? Pojavljale so se pobude, da bi bilo Gamsovo členitev Slovenije, ki so jo v šolah uporabljali od leta 1983 naprej, dobro nadomestiti s kakšno novejšo. Tako je ob sodelovanju geografov ljubljanske in mariborske univerze leta 2004 nastala nova opredelitev petih glavnih naravnih enot (makroregij), v kateri so bila nekoliko spremenjena imena enot in meje med njimi. S pomočjo dveh od treh avtorjev te členitve, dr. Darka Ogrina in dr. Igorja Žiberne, pa je v knjigi Slovenija in njene pokrajine zdaj objavljena najnovejša naravnogeografska členitev Slovenije, ki smo jo še naprej razdelili na 47 pokrajin. Pri tem nismo želeli izumljati Amerike ali si postavljati spomenika, ampak smo poskušali vzeti tisto najboljše od najboljšega, kar je že bilo narejenega, in narediti najbolj logične meje med posamičnimi pokrajinami. V tem pogledu smo se naslonili predvsem na eno od prejšnjih regionalizacij, ki so jo naredili na Geografskem inštitutu Antona Melika v Ljubljani.

Ko ste pisali knjigo in zbirali podatke, do kakšnih spoznanj ste prišli z vidika razvoja Slovenije po osamosvojitvi? Po osamosvojitvi so se zgodile velike spremembe, sploh na področju gospodarstva in okolja, kar je sicer tesno povezano. Slovenija je veljala za nekakšen vzor tranzicije iz enega gospodarsko-političnega sistema v drugega, za model, kako uspešno uvesti tržno gospodarstvo. Bili smo prva slovanska in prva postsocialistična država, ki je uvedla evro. Zdelo se nam je, kot da nas nič ne more zaustaviti. Z gospodarsko krizo pa zdaj ugotavljamo, da stvari le niso bile tako dobro zastavljene. Kar zadeva okolje, se je zmanjšalo onesnaževanje zraka s SO2, po drugi strani pa so zaradi povečanja prometa z osebnimi vozili narasle količine dušikovih oksidov in drugih škodljivih snovi v ozračju.

Danes je zelo aktualno vprašanje podnebnih sprememb glede na številne naravne nesreče, ki so se v zadnjem času zgodile tudi v Sloveniji. Podnebne spremembe so realnost. V Sloveniji ločimo tri osnovne podnebne tipe: zmerno celinsko podnebje, gorsko podnebje in submediteransko podnebje. Zaradi podnebnih sprememb se je povečal vpliv submediteranskega podnebja, saj se je to območje razširilo, zmanjšalo pa se je tipično območje gorskega podnebja. Če bi bile podnebne spremembe samo v tem, da bi se temperature malo dvignile, se zaradi tega ne bi posebej vznemirjali. Problem je v tem, da podnebne spremembe ne prinašajo zgolj spremembe temperatur, ampak precej povišujejo predvsem nepredvidljivost podnebja in dogodke v naravi, ki jih označujemo kot naravne nesreče ali ujme. Letošnje leto je bilo v tem pogledu s poletno sušo in jesenskimi poplavami sploh katastrofalno. Te naravne nesreče lahko vsako leto v povprečju poberejo okrog tri odstotke BDP-ja, lahko pa je ta odstotek še bistveno višji in znese tudi eno petino celotnega BDP-ja. Država pa, kot da se nekako ne zna dobro odločati v zvezi s tem.

Na primer? Proti sušam se je mogoče boriti z več ukrepi, zelo učinkoviti so namakalni sistemi, ki jih v Sloveniji praktično nimamo. Takšne primere lahko najdemo na južnem Tirolskem, kjer lahko sredi Alp vidimo, kako pod snežniki zalivajo vrtove in drugo. Pri nas pa niti v Prekmurju, ki je naša žitnica, praktično nimamo namakalnih sistemov. Posledice tega so velike škode, za kar država izplačuje odškodnine kmetijskim pridelovalcem.

Ena od nevralgičnih točk v Sloveniji so tudi razhajanja glede bodoče upravno-politične ureditve oziroma regionalizacije Slovenije. Zakaj po vašem mnenju ni mogoče najti političnega konsenza in koliko na to vpliva zgodovinska dediščina teh členitev? Pri upravni razdelitvi Slovenije, ki ni v nobeni neposredni povezavi z naravnogeografsko členitvijo, se srečujemo z zanimivim paradoksom. V glavah Slovencev se je namreč obdržala delitev Slovenije na Kranjsko, Štajersko, Dolenjsko, Notranjsko itn. Ta upravna členitev je bila narejena še v času avstro-ogrske monarhije, v glavah Slovencev pa se je obdržala vse do danes, bolj kot karkoli drugega. In ljudje jo kot takšno tudi kulturno čutijo, torej mi smo pa Štajerci, Gorenjci … Problem pri tej avstro-ogrski delitvi je predvsem Primorska, kajti pokrajina Primorska upravno ni nikoli obstajala, ne v Avstro-Ogrski in tudi pozneje ne, ko je bil ta del JZ del Slovenije v celoti priključen Italiji.

In če je "avstro-ogrska" upravna delitev najbolj ostala v glavah Slovencev, zakaj je preprosto ne uporabimo? To pa ne gre, ker če bi to hoteli izvesti, bi med ljudmi prišlo do prave male revolucije. Za ponazoritev ostaniva pri Primorski: ta je bila sestavljena iz pokrajin Goriška, Trst in Istra. Vipava je bila takrat del Notranjske, danes jo imamo za del Primorske, in je težko pričakovati, da bi bilo kaj drugače. Delno pa tradicijo zgodovinskih dežel Avstro-Ogrske uporabljajo nekatere inštitucije pri nas, npr. vojska, Cerkev in statistični urad s svojimi regijami. Na vso to "dediščino" se je naslonil tudi predlog regionalizacije Slovenije pred leti, ki je bil deležen posvetovalnega referenduma, na katerem pa je bila udeležba izjemno nizka, le okrog deset odstotkov. To nam pa lahko pove, da ljudje za to vprašanje sploh niso dovolj zainteresirani.

Zdi se, da Slovenci, sploh mlajša generacija, veliko raje potujemo po svetu kot po Sloveniji in da svoje domovine sploh ne poznamo dobro. Sami ste svetovni popotnik in gotovo lahko primerjate izkušnje vandranja po svetu in doma? Osebno sem tako svetovni popotnik, ki je obredel vse celine tega sveta, celo do Antarktike mi je uspelo priti, po drugi strani pa sem vsak konec tedna, če se le da, znova velik ljubitelj Slovenije, predvsem rad zahajam v hribe. V to našo Slovenijo sem enostavno zaljubljen. Ker sem videl toliko sveta, lahko rečem, da dejansko ne vem za drugo državo na svetu, kjer bi se na tako majhnem prostoru prepletale tako raznolike naravne enote z vsemi znamenitostmi in toliko kulturnimi vplivi. Vsakič ko na primer pridem iz puščav arabskih dežel, Amazonije ali Himalaje, že iz letala vidim vse zeleno pod sabo in si rečem "Oh, to je pa naša Slovenija". Sicer bi pa za večino Slovencev, ki potujejo po svetu, težko rekel, da bi se o Sloveniji izražali podcenjujoče. Druga stvar pa je naša percepcija o tem, kako dobro poznamo svojo državo. Slovenija ni le gospodarsko-prometna os Maribor–Ljubljana–Koper in znamenitosti ob njej, ampak je bistveno več. Še iz časov, ko sem bil gimnazijski profesor in ko smo imeli večdnevne ekskurzije po Sloveniji in zamejstvu, pa sem iz anket ob koncu ekskurzije lahko ugotovil, da dijaki 90 odstotkov krajev, ki smo jih videli, še niso nikoli obiskali. To je pa verjetno realnost tudi danes.